Truplo (El Cuerpo) – 2012

  • a60f577113

    Sirotišnica

  • 99c1a-Timecrimes

    Časovni zločini

  • train_farewell

    Skrivnost njihovih oči

  • still-of-luis-tosar-in-mientras-duermes-(2011)

    Medtem ko si spala

 

Španska produkcija, h kateri prištevam tudi špansko govoreče filme, je v zadnjih letih zame med vodilnimi. Pri tem sem nekoliko pristranski, saj njihovi kriminalni filmi s pridihom elementov trilerja in osebne drame v mojih očeh še pred ogledom dobijo zvezdico več.

Nekaj tega gre na rovaš španskega jezika, ki v današnji poplavi vsesplošne amerikanizacije deluje kot težko pričakovani obliž na rano, levji delež pa pade na preprosto dejstvo, da so ti filmi bolj ali manj odlični. Zlasti scenaristično. Sicer sem zadnji, ki bi si drznil žugati ameriški produkciji, saj sem v svoji dolgoletni prevajalsko-podnaslavljalski karieri prevedel nemalo filmov z obeh strani luže, med katerimi je bilo tudi nekaj takih, ki jih brez težav uvrščamo med težkokategornike z A-seznama in so si zaslužili vsaj ogled, če že ne hvale. Poleg tega pa se s kančkom iznajdljivosti tako ali tako lahko hitro dokoplješ do draguljev, kot so Mud, Joe, A Single Shot, posebej pa velja izpostaviti izjemni Locke, ki sicer ni ameriški.

ŠPANSKI FILMI NISO ŠPANSKA VAS

Tradicija španskega filma je seveda dolga in bogata, vseeno pa na tem mestu želim izpostaviti nekaj filmov, ki so vidno zaznamovali filmski svet in do neke mere osvojili tudi kritike.

Srhljivka Sirotišnica, ki jo je režiral Mehičan Guillermo del Toro (spomnimo: med drugim je podpisan pod izjemno fantazijsko grozljivko Favnov labirint, stripovski Hellboy in Ognjeni obroč), Los cronocrimenes oziroma po naše Časovni zločini, Skrivnost njihovih oči, ki si je prislužil tujejezičnega oskarja, psihološki triler Medtem ko si spala, ter Truplo, ki je predmet današnjega zapisa.

Ti filmi imajo skupni imenovalec. Osebno zgodbo. Zgodbo, ki se začne odvijati, še preden se tega glavni lik dobro zave. V vrtinec spletk, maščevanja, zamer, strasti, poželenja, družinskih skrivnosti je potegnjena oseba, ki tudi sama ni brezmadežna in je prisiljena na dan povleči svoje potlačene skrivnosti. Potisnjena je v svet, ki ga sprva ne razume, toda na koncu se vse odvije kot rdeč klobčič – vse je razumljeno, razumljivo, jasno, smiselno. Sestavi se mozaik, ki ga glavni lik ni sestavljal po svoji volji in na končno rešitev nima skoraj nobenega vpliva.

Kar se na začetku zdi že skoraj nadnaravno, je na koncu boleče realno.

ŠPANOVIJA S SOVRAŽNIKOM

Vsi smo krvavi pod kožo,           vendar so nekateri še bolj.

Vsi smo krvavi pod kožo,
vendar so nekateri še bolj.

El Cuerpo oziroma Truplo ni izjema. Ima vse to. In še več. Film namreč ni klasični whodunnit, detektivka, pri kateri bi celoten razplet slonel na zadnjem razkritju. Ne, gre za drzen in napet triler s tehničnimi in vsebinskimi bravurami, da se gledalec počuti kot na gozdni cesti z nepreglednimi ovinki, na kateri nikoli ne ve, kaj bo pripeljalo naproti. Največjo težo ima seveda zadnja pika na i, ki pa je še tako prekaljen filmski maček zelo verjetno ne bo razvozlal pred koncem.

Zgodba je varljivo preprosta. Detektiv Jaime Peña preiskuje izginotje trupla Mayke (Belén Rueda – igrala je v zgoraj omenjeni Sirotišnici in Morje v meni), podjetnice in bogate dedinje, ki je umrla nenadne smrti. Glavni osumljenec dokaj hitro postane njen mož, ki meni, da mu izginotje trupla želi nekdo podtakniti. Še več, vse bolj začenja verjeti, da vse niti vleče prav žena. Glede na moževo skrivnost, ki jo presenetljivo hitro izvemo tudi gledalci, ima žena vse razloge, da potunka moža. Mrtvašnica, ki je glavno prizorišče filma, za moža postane fizični in mentalni zapor, saj ga na eni strani z vprašanji in sumničenji muči detektiv, na drugi strani pa se mu začenja prikazovati žena. Je žena sploh mrtva? Je hlinila svojo smrt, da bi se mu maščevala?

1340714695467

Zgodba se poigrava z glavnim likom in poigrava se z gledalcem, vendar ga niti za trenutek ne podcenjuje. Ne ubira bližnjic, iz rokava ne vleče klišejskih dialogov in nam postreže z dovolj verjetnimi liki, da z njimi sočustvujemo, nas odbijajo in privlačijo, jim prisluhnemo. Po možnosti v miru ob cigareti, kot to melanholično umirjeno, s kančkom potlačene jeze na svet v filmu počne detektiv.

Zgodba z močnim koncem in nepričakovanimi obrati.

 

 

prijavite se

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.