Ultrablues, potovanje vase

BW

Ultrablues je knjiga o teku, ki ni o teku, čeprav fantje tečejo, tečejo, tečejo. In tečejo. V njej boste zaman iskali tekaške nasvete o pravilni prehrani, ustrezni opremi in strukturiranih treningih. Knjiga ni polna alinej napotkov, smernic, navodil, tabel in dolgočasnih številk. O tem je bilo napisanega že veliko in police – tako fizične kot digitalne – se kar šibijo pod težo takšnih knjig. Ne, Ultrablues ni knjiga o teku.

Je osebna pripoved, izpovedna zgodba treh različnih osebnosti, treh prijateljev, pisateljskih kompanjonov, ki se odpravljajo na tekmo svojega življenja. Samo, Boštjan in Žiga se namreč odpravljajo v Zion v Združenih državah, na ultramaratonsko, 100-kilometrsko pot po vijugasti, strmi, prepadni, slikoviti, nadzemeljski pokrajini ameriškega jugozahoda.

10682136_10152771081784758_352296273_n

Spremljamo jih na osemmesečnih pripravah, ki jih poskušajo smiselno umestiti v svoj družinski in poklicni okvir. Velik zalogaj, če pomislimo, da so fantje izjemno dejavni na svojih področjih.

10656131_10152771090379758_909392286_n

Samo, med drugim založnik, predavatelj, poslovnež, ki uspešno krmari tudi v družinskih vodah, je glas razuma. Njegovi trezni, premišljeni, smiselno zloženi stavki bralcu ves čas dajejo vedeti, da predstavlja hrbtenico, umirjen veter, ki zna tako zahladiti kot otopliti. Predvsem otopliti. Fantoma mestoma ponudi svoje dragocene nasvete, podkrepljene z izkušnjami. Zato je motor, gibalo, utež za prizemljitev. Z eno besedo, kapetan.

10576380_10152771090339758_913290279_n

Boštjan, ki je malodane obredel ves svet, ve, kaj je trpljenje. Ve, kaj je poraz človeštva, o katerem lahko mi, v svojih udobnih zahodnjaških foteljih, samo sanjamo. In pametujemo. Je kot vžigalica. Spoštovanja vreden in strasten človek, ki se ob vseh nesmislih sodobnega sveta težko vzdrži komentarja o stanju duha ljudi, ki jih srečuje okoli sebe. Je kot naša slaba vest, ki nam kot očitajoči prst nastavlja ogledalo. Nastavlja pa ga tudi sebi. Morda še preveč, saj svojo krivdo poskuša sprati z brutalnimi teki in drugimi športnimi dejavnostmi. Je namreč tudi vnet nogometaš in smučar.

10656301_10152771090424758_1116635215_n

Žiga pa je zasanjani poet, ki v zanj ključnih trenutkih premore kot rezilo ostro koncentracijo. Kot nekdanji boksar zlahka zleze v te rokavice. V svoji zgodbi nas lahkotno popelje po svojih spominih, ki jih s kančkom otožnosti in ščepcem hudomušnosti kot kamenčke naniza na vrvico življenja in jih prelije na papir. Je fizično najbolje pripravljen član kompanjonske odprave. Boštjan mu pravi žival, kar se lepo izkaže proti koncu knjige, ko Žiga vpreže svoj živalski instinkt in se uglasi s svojim bistvom. Tako zelo, da na kocko postavi trdno vez, ki se je med fanti vzpostavila v teh dolgih mesecih žrtvovanj, odrekanj, vznesenosti in bratskega povezovanja.

Zion kot postaja. Ne končna, ampak vmesna. Postaja, ko si lahko položimo račune in razmislimo, kje smo. Dolga pot, na kateri se odlušči balast.

To je njihova zgodba. In obenem tudi naša.

10681637_10152771104004758_871420098_n

 

 

Foto: Drago Videmšek

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Tole recenzijo, ki pa ne zajema samo tisto običajno, okvirno videnje, kratki vsebinski zajem ali oceno pričujoče knjige, marveč v njo vdahne Damjan še nekaj osebne note, nekaj tistega, kar te spravi v nemirno stanje pričakovanja, da se čim prej lotiš branja z nemajhnim pričakovanjem po lagodju užitka.

    Odgovori

Napišite odgovor.