V imenu otroka – Ian McEwan

otrok

Roman V imenu otroka Bookerjevega nagrajenca Iana McEwana, enega najboljših sodobnih britanskih pisateljev, je jedrnata drama o odnosih, ki z izjemno spretnimi prsti tipa po razbolelih spominih in na videz zaceljenih ranah ter odkriva vse šibkosti in kreposti ljudi, ki na svoji preveč osamljeno začrtani poti sčasoma pozabijo, kje vse so vse včasih potikali in od kdaj varno krmarijo z avtopilotom. Takšni ljudje potrebujejo zunanjo pomoč, ki se včasih ponudi na najbolj neverjetnih koncih. In takšna pomoč, ki odpira oči, zbližuje, ki te sune iz ravnotežja, običajno zelo boli. Terja žrtve.

Fiona Maye je imela veliko. Že dolgo je bila srečno poročena, v svojem poklicnem okolju družinskega prava pa se je po strmo in naglo vzpenjajoči karieri zavihtela na prestol sodnice, na katerem so jo zaradi njene zagnanosti, pronicljivosti in iznajdljivosti spoštovali. Kadar je imela pred sabo sodni spis, se je vanj zatopila z izjemno osredotočenostjo, njene sodbe so bile celovit izdelek, stkan iz premišljenih odločitev, ki so temeljile na tehtnih in človeških elementih. Toda ko je bila na vrhu, se je bila primorana spustiti. Na trdna tla.

Doletel jo je primer sedemnajstletnega Adama, ki je zaradi verskih razlogov, bil je namreč Jehovova priča, odklanjal transfuzijo krvi, ki bi mu rešila življenje. Na njej je bilo, da odloči, ali bo ugodila tožeči stranki, bolnišnici, ki se zavzema za to, da bi nadaljevala zdravljenje, ali bo v tem kočljivem primeru pustila versko svobodo in odločila fantu v prid. Adamu so namreč manjkali še trije meseci do polnoletnosti, zato po črki zakona še ni mogel odločati o tem. Bil pa je izjemno inteligenten in se je v polnosti zavedal posledic svoje odločitve. Pognala ga bo v smrt.

Ni mogla zatajiti olajšanja, ker je pristala na nevtralnem terenu, neporasli goljavi tujih težav.

Da pa bi bila mera polna, jo je nenadoma na levi nogi ujel soprog, za katerega je bila sveto prepričana, da zadovoljno jadra v zakonskih vodah. Predlagal ji je nekaj tako neverjetnega, da je za trenutek otrpnila. Ko se je uspela zbrati, je naredila edino stvar, ki jo je tako samozavestno počela. Z vso silo se je vrgla v fantov primer, zakonske zadeve pa je na silo porinila na stranski tir, proč od misli. Toda bolj kot je bežala stran, bolj se je vračala. In bolj kot je poskušala ločiti službene in domače zadeve, bolj ji je postajalo jasno, da ločitve sploh ni. Znašla se je v pasti, iz katere se bo težko izvila. In če se že bo, ne bo nepoškodovana.

Gre za roman o odločitvah, tistih težkih, mučnih in daljnosežnih, ki neizbežno zapustijo hladne hodnike sodišč in še dolgo odmevajo v srcu. Srcu, ki je zaradi ustaljenih norm in že dodobra uhojenih poti ostajalo zaprto, nevajeno dotikov. Zgodba o dveh popolnoma različnih svetovih, ki se na neki točki ujameta in nepopravljivo trčita drug ob drugega. Posledice tega pa so boleče osvobajajoče.

Pri sedemnajstih smo gotovo vsi zagovarjali prepričanja, zaradi katerih bi bili zdaj v zadregi.

V življenju je dovolj samo en dogodek, ki te poišče za vsemi knjigami, za vsemi pisalnimi mizami, za vsemi uradniškimi vogali, za katerimi se skrivaš pred odgovornostmi, in te povleče iz železnega oklepa, ki si ga nadeneš, da bi nemočno ubežal svojim slabostim. Medtem ko trmasto gledaš v eno smer, življenje odteka po ustaljenih strugah, ki jih sčasoma niti ne opaziš več. Nobeno življenje ni samoumevno, niti tisto, za katerega se boriš po črki zakona, niti tisto, ki se pred teboj odvija vsak dan, ko odpreš oči in ga imaš ves čas na dosegu roke, da ga velikokrat – kot neizstopajočo kuliso – nenamerno spregledaš. Ko potuješ po takih zlizanih tirnicah, te zdrami šele človek, ki se žrtvuje in leže na te tirnice. In šele takrat, skozi trnje drugih, poskušaš najti izgubljeno povezavo z razbitim življenjem. Vendar ne brez strašne cene.

Knjiga je kratka in neposredna. Brez odvečnega moraliziranja in bralca zgrabi že na začetnih straneh. Kot vse odlične pripovedi. Je zgodba, ki bi bila brez težav lahko zgodba vsakega od nas. Zlasti tistih, ki se tako samozadostno in vase zaverovano valjamo po večletnih odnosih.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Zgodba, ki bi lahko bila naša… in četudi ni, nas lahko nauči… tako deluje in jo že imam na seznamu. Hvala!

    Odgovori

Napišite odgovor.