Večerja – Herman Koch

vecerja_press

Večerja Hermana Kocha se pravzaprav začne že na platnicah. Črno, temačno, skrivnostno zunanjost v svoji jedrnati zasnovi krasi le nekaj barve in polomljen pribor, kar zgovorno nakazuje na to, da bralca čaka precej mučna in negotova pot. Ta vabljivi minimalizem, ki se začne tukaj, na začetku, se nadaljuje tudi naprej in z natančno usmerjenimi udarci zadene bralca tam, kjer najbolj boli. Pri vprašanju vesti.

V vseh domačih prepirih – tako kot v pretepih in vojnah – obstaja trenutek, v katerem lahko obe strani, ali pa ena od njiju, naredita korak nazaj in tako preprečita eskalacijo.

Knjiga, kot že pove naslov, se vrti okoli glavnega dejanja, večerje v precej prefinjeni amsterdamski restavraciji, na kateri se dobijo Paul, njegova žena Claire, Paulov brat Serge in njegova žena Babette. Štirje odrasli ljudje, ki se morajo pogovoriti o otrocih. Ne bodo se pogovarjali o Kevinu, temveč o Paulovem in Clairovem sinu Michelu ter Sergeovem in Babettinem sinu Ricku. Ter posvojencu Beauju. Prizorišče jih je sprejelo odprtih rok, izpustilo pa jih ne bo tako zlahka.

Na večerjo so namreč prišli z namenom. Zgodilo se je nekaj strašnega, nekaj nepojmljivega, nekaj, česar naj starši ne bi nikoli doživeli pri svojih otrocih. Toda, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Zdaj je bilo na njih, da to razčistijo, da to odpravijo, kakor vedo in znajo. Vendar celotno dogajanje, ves vpogled in podrobna odstiranja spremljamo skozi Paulove oči. Paul, suspendirani učitelj zgodovine, ni navaden človek. Ni človek, ki bi ga z eno potezo lahko lahkomiselno odpravili. V svojih pogledih na celotno situacijo, zlasti ko kočljivi vetrovi zapihajo v bratovo smer, se postavlja više. Nad drugimi. Ima se za inteligentnega posameznika in na bratovo potegovanje za ministrskega predsednika gleda s povzdignjeno miselno obrvjo. Posmehuje se mu. Razmišlja stvari, ki jih sicer ne pove na glas, vendar jih nabira v sebi. In jih nabira. V tej nobel restavraciji, v kateri se na prosto mizo čaka več mesecev, njegov trenutno priljubljeni brat pa samo pomigne s prstom in že imajo najboljšo mizo pri vrtu, v kateri skrajno skopo odmerjene porcije, ki samevajo na krožnikih, odražajo vso praznino in bedo sveta, v katerem se vsi prijazno smehljajo in hihitajo z brezmadežnimi prtički na kotičkih ustnic, se zalomi. In odlomi. V tej zgodbi, kot v podobnih zgodbah povsod okoli nas, se nabere veliko jabolk pod drevesi.

Za hip me je pogledal, tudi njegove oči so bile nekako sive, brezizrazne, zdolgočasen pogled povprečne inteligence, ki zase zmotno misli, da je »vse to že videla«.

Otroci in starši so povezani s trdno vezjo. Včasih bi naredili vse, da se ne pretrga. In včasih, vendar vedno pogosteje, to povezavo poskušamo za silo držati z eno roko, medtem ko si z drugo zatiskamo oči. Vse naj ostane doma, vse naj ostane pod drevesom. Pa tudi če zgnije. V imenu prihodnosti rušimo sedanjost.

Knjiga, ki se bere kot struna napeta gledališka igra, je izjemno aktualna, saj poseže na tisto področje, ki razjeda družbo v njenem bistvu – vprašanje odgovornosti in sprejemanje posledic svojih dejanj. V času, ko je nenapisani imperativ, da za vsako ceno braniš svojega otroka, je takšna zgodba, kot je pred vami, idealna za postavljanje vprašanj samemu sebi. Do kam, do katere meje, do katerega prepada bi šli z otrokom za svojim hrbtom? Kaj bi storili, če bi izvedeli, da je vaš otrok storil nekaj, kar bo skalilo vaš krhki mir, kar vam bo življenje obrnilo na glavo, če ne boste hitro ukrepali? Vprašanje prihodnosti je na tnalu. Usodni udarec je samo še vprašanje časa.

Zgodba je kljub svoji jedrnati zasnovi izjemno razgibana in za mizo nudi dovolj prostora za bralca, ki želi prisluhniti. In če dovolj pozorno posluša, se lahko zave, da se je znašel sredi družinske dinamike, ki z vsakim hodom večerje za sabo pušča bolj umazano sled.

To je strašljiva plat sreče: da je vse pred tabo kot odprta knjiga.

Knjiga, ki je briljantna v svoji trpkosti, roman, ki bi ga preprosto moral prebrati vsak, ki ga muči vprašanje družinske sreče. Sreče, ki vsak sleherni trenutek, ko je zavita v lahko vnetljivo vato, izgine v dimu lažnih pričakovanj in nespremenjenega, zatečenega stanja, ki ga vzdržuješ v upanju, da se ti ne bo treba ukvarjati s težavami. In jih preprosto pometeš pod preprogo. Kot moderno odgovorni starš. Toda prav v takih pogojih te težave zasujejo kot nenadni plaz.

Zgodba, ki stvari postavi na svoje mesto. Mojstrovina.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.