Vedno me dobijo!

Ankh

Ne znam blefirati. Nikoli v življenju se nisem znal dovolj učinkovito narediti Francoza, da bi me težave obšle. Ne znam se pokončno izviti iz primeža kočljive situacije. V primerih, ko me nekaj stisne v kot, si vedno želim, da bi bile moje besede samozavestne, v mislih pa bi kazal sredinca in slinast jezik. Pa niso. In ju ne. V bistvu me vedno dobijo. Tako ali drugače.

Kot mulc nisem mogel biti pri miru. Starejši bi rekli, da sem imel mravlje v riti. S prijatelji sem se podil po ulicah in poteh grajskega griča in nič drugače ni bilo tudi v naši staromeščanski hiši, polni hodnikov in školjkastih stopnišč. Tako smo se nekega deževnega vikenda preganjali po tem hišnem labirintu. V usta sem si natlačil kakšnih šest jagodnih čigumijev Big Babol, ampak okus je že po nekaj minutah izginil, zato sem gumijasto gmoto med dirkanjem zabrisal direktno na sosedin predpražnik. Soseda je zaradi našega vpitja verjetno ves čas nervozno pogledovala skozi kukalo na vratih in nas je, ko smo dirkali v nasprotno smer, pričakala nekje na stopnišču z rokami na bokih. Iskala nas je. Jezna. Na nas. In nas ves svet. Vprašanje je bilo kratko:

»Kdo je vrgel čigumi?« Naj bralcem na tem mestu razložim, da soseda ni stala pri svojih vratih, ampak je bila na iskalni odpravi. Torej stran od svojih vrat. Njenih vrat s tega mesta ni bilo mogoče videti.

Prijatelji so bili tiho. V meni pa je vrelo. In na koncu tudi zavrelo. Rekel sem:

»Jaz že nisem bil. Ampak grem vseeno pobrat.«

No, pa mi zdaj povejte to: Kako sem vedel, o čem govori? In kako sem vedel, kam ga moram it pobrat? Vedno me dobijo. Vedno se zaštrikam.

Ni pa bilo vedno tako smešno in nekaj sem o tem že pisal v tej zgodbi. Včasih je bilo tudi boleče. Nekega popoldneva, v obdobju, ko nas je začelo razganjati zaradi hormonov, se je kot požar razširila novica, da se neki znanec v šolski ženski garderobi mečka s punco. Završalo je. Takoj je padla ideja, da se splazimo v šolo – bila je namreč že zaprta – in opazujemo ta dogodek, ki se nam je takrat zdel kot neke vrste obljubljena dežela, polna neodkritih zakladov. Relativno hitro smo tiho smuknili v moško garderobo in skozi rešetke opazovali ta eksotični ples rok in nog in ust. Ko smo si napasli oči, smo se odpravili ven. Potem je sledil filmski trenutek. Predstavljajte si počasen posnetek. Skozi okno sem opazil prijatelja, ki je nekaj vpil in krilil z rokami in poskakoval na mestu. Kot največje teslo sem kva-kva-kva-kvakal, dokler ni panično začel s prstom kazati nekam v levo. Počasi sem se obrnil in tam zagledal človeško goro. Hišnika, ki je živel zraven šole. Najprej sem mislil, da je zamahnil z lopato, ampak sem hitro na lastni koži dojel, da je to njegova dlan, ki spominja na lopato. Skupil sem jo seveda samo jaz. Prijatelji so ušli ven in se zunaj režali kot pečeni mački. Jaz pa sem imel še par dni na obrazu obris dlani in v ušesu mi je piskalo kot po glasnem koncertu. Ja, vedno me dobijo.

V tistih časih so me zasačili že za marsikaj drugega, med drugim nikoli nisem ušel policistu na motorju, ko sem se na avtomatiku preganjal brez čelade. Vedno me je dobil in vedno sem potem nekaj jecljal in sam sebe zaštrikal v besedne slepe ulice, da bi mi še nepismena stara mama, ki slabo sliši in vidi, zalepila kazen.

In že smo pri alkoholu. Bili so časi, ko je bil alkohol tudi v lokalih dokaj poceni. S prijateljem sva ga dobro zastavila in čeprav vino ni ravno teklo v potokih, sva bila … Vesela. Ampak težava je bila, da sem moral potem z avtom po punco, ki je imela večerni šiht. Malo sem bil v dvomih, ali naj sedem za volan, ampak me je prijatelj pomiril: Ma, daj, saj nisi tok spil. Pa sem šel. Poberem punco in ji vseeno previdno pojamram, da sem nekaj spil in bi bilo mogoče bolje, če bi peljala ona. Seveda me je pomirila: Ma, ne, saj nisi tok spil. Pa itak ni policajev.

In se odpeljeva. Kakšnih 200 metrov od doma pa v daljavi zagledam liziko. Saj veste, tisto svetlečo zadevo, s katero mahajo policaji, ko hočejo koga ustaviti. Moja logika je smrčala nekje na zadnjem sedežu, zato sem naivno mislil, da ustavlja avto pred mano. Naglo zavijem desno v neko ozko ulico in z grozo ugotovim, da je to dovoz v garaže. S spuščeno rampo.

Speljem vzvratno in nazaj v smer, iz katere sem pripeljal. Hitro zapeljem v stransko ulico in čez nekaj sekund v ogledalu zagledam modre luči. Seveda, kaj pa drugega. Me ustavijo. Spustim šipo. Počutim se kot polit cucek, ki se je polulal v gospodarjevem kabinetu.

»Dober dan. Dokumente, prosim.« Policistu jih izročim kot novopečeni pionirček.

»Kam pa ste mislili iti tam?«

»Kje, gospod policist?« Moje besede so bile sploščene in so se komaj prerinile mimo zob.

»Tam, kjer sem vas ustavljal.«

»Aja. Domov, kam pa. Živim tu blizu.«

»In zakaj niste šli tam domov?«

»Jah, zakaj. Zato ker sem hotel iti raje po tej cesti.« V stilu, ob pol enih zjutraj sem se hotel še malo razgledati po okolici, če je kje kakšna kulturna znamenitost. Ker mi je ta pot lepša, čeprav sem šel nazaj, od koder sem prišel. Ker se rad nesmiselno vozim po stranskih ulicah. Zato, gospod policist. Evo, zato!

»Stopite ven. Bova malo pihala.«

Ja, vedno me dobijo. Vedno se zaštrikam.

In potem so tu še javni prevozi. Par let nazaj sem na primer obiskal prijateljico na Nizozemskem. Tega izleta sem se zelo veselil, ker sem zadnjih nekaj mesecev trdo delal in dopust se je zdel kot oaza sredi puščave. Končno! No, pridem v Haag in takoj si zaželim ogleda v mestu. Ker prijateljica ni živela v centru, sem moral na tramvaj. Jo vprašam, kje naj kupim karto. Mi reče, tu imaš eno. Na tramvaju jo moraš poštempljati, ampak poštempljaj samo za dve coni, ne za štiri, kot bi moral. Ker tako ali tako nikoli nihče ne preverja. Si prepričana, jo vprašam. Srce mi je že razbijalo. Ma, ja, seveda, odvrne. Verjetno ti je sploh ne bi bilo treba poštempljati.

Zunaj lep dan. Toplo, da sem bil lahko v turistični srajčki. Stopim v tramvaj, poštempljam za dve coni. Medeno-bronasto sonce me greje skozi sončna očala. Turizem na višku. Ipod-glasba. Violine, orkester občutkov. Dejansko se po dolgem času počutim kot car. Sproščeni car. Nasmehnem se. Življenje je lepo, za take trenutke je vredno živ… In potem roka na ramenu. Nizozemščina. Tri leta sem se je učil, tako da vem, da me kontrolor vozovnic ni hotel pljuvati, ampak me je samo prijazno prosil, naj mu pokažem karto. Gulp. Srčni utrip na dvesto. Seveda mu dam karto, kaj hočem. Vpraša me, zakaj sem štempljal samo za dve coni.

O, vsemogočni bog, naj se razprejo vesoljna nebesa, in naj se jecljanje začne! Preklopila sva na angleščino.

»Ja … Veste, jaz sem t-t-turist. Nisem vedel.«

»Pa veste, da morate dihati?«

»Pah … Blb … Res nisem vedel, gospod.«

»Bi bi bilo v redu, če bi prišel k vam domov in vam šaril po hladilniku, povaljal vašo ženo, polomil ptičjo hišico in za eno uro premaknil dedkovo starinsko uro, potem pa bi j-j-j-jecljal in j-j-j-jokcal, da sem turist in nisem vedel, da se tega ne sme?« Seveda ni rekel točno tega, ampak v moji glavi se je vse napihnilo na deseto potenco.

»Ja… Saj vem. Ne bom več.« Polit cucek, že spet. Ker sem bil ravno v Haagu, sem že mislil, da me bo poslal naravnost pred tribunal v … Haag. Ampak na srečo mi je samo zalepil kazen. Ja, vedno me dobijo. In vedno se zaštrikam.

In danes ni nič boljše, veste. Enkrat sem recimo zašel v Hervis po nek športni rekvizit za hčerko. Na blagajni v vrsti ugotovim, da imam ženino kartico. Zašvicam, itak. Ker vem, ampak res vem, da mi bodo zasikali. Pridem na vrsto, izročim blago, kartico pa malo zakrijem s prsti, da se ne vidi imena na njej. Pa je kaj pomagalo? Haha!

»Gospod, samo tole pa ni vaša kartica.«

»Am, ja, veste, od žene je.« Ko sem živčen, pozabim na slovnico. Rodilnik? Tudi ne obstaja.

»Ja, samo to ne bo v redu.«

»Veste, saj drugače gre t-t-to itak z mojega računa, ona je samo pooblaščena.«

»Vem, ampak šefi nam potem težijo, ker so bile že zlorabe, veste.«

V glavi premlevam hude stavke, od tega, da ji rečem, da imam na računu itak milijone, da lahko kupim ta njihov Hervis, če mi paše, do tega, ali ne vidi, kakšen nobel suknjič imam na sebi, to pa ja nekaj pomeni, do tega, da padem na kolena in ji rečem, prosim prosim prosim, samo zdaj še, saj potem nikoli ne bom več, obljubim, teta gospa, za hčerko gre, prosim, prosiiiim!

Pa jo samo pogledam kot polit cucek.

»Dobro, naj vam bo, ampak da veste za drugič.«

»…« Pokimam. Razumem, teta gospa prodajalka.

Veste, vedno me dobijo. In vedno se zaštrikam.

In vedno sem kot polit cucek.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Aha, zdej sem te pa dobu, tiček…porkamadona! Si enkrat obrnu klikerje u napačno smer, d niso zaznal mojga špeganja po tvojh tekstih. Sm kr mal že sumu, d pob ni biu tok pipi fantek, zdej pa tale rasvetlitev. Sej že Fabjanijev pravnuk, kukr neki znanstven ubadu s tisto neznano tvarino, k se je vlekla kukr en fosiln čigumi, tm po dedovem stopniš. A mislš, d bi biu profesor Maks kej uzhičn, čeb si odtrgu podplate, k bmu kšna mularija izčikala tiste čigumileznge tje po njegov umetnin, prmejdunej… Pa vojerizm, skrit kušvajne, pjačke, gonenje z motorji, polcaji… d ne rečm še kej okol Hervisa, matr duš! Jebeštrga, kvaj delala… pa še kr naprej traja, itak da ja, počne ta mladina; in tko smo se matral frdaman bizgeci, d neb kšn str bumbar kej reku okol tega, jebiga…! Nasploh pa če tko pomislm, šajze, mi še dons ni jasn, komu so foknl te vražje gene… Pr ns doma je bla kultura čist sigurn na prvem mest, ne pa neke konjederske in šintarske zdrahe, tko dovš vedu, porka madona!
    No pa če sem čisto iskren in pravičen: Piše pa lepo… Seveda pa še kaj drugega…

    Odgovori
  2. Eva says:

    Hoj! :)
    Prikupne prigode. Meni se je pa enkrat zgodilo, da sem imela na izpitu v prvem letniku faksa, ko sem prišla še vsa vešča plonkanja s srednje šole, v rokavu en konkreten plonkič. Čisto tako, za vsak slučaj. Snov sem tako ali tako znala.
    Pišem izpit, odgovarjam, razmišljam, popolnoma pozabim, da plonkič sploh imam. No, pa pride čas oddaje izpitne pole. Sedeli smo pa v tisti pravi predavalnici, ki se dviguje kot kinodvorana. Sošolci že odhajajo, nekje med zadnjimi počasi stvari pospravim v torbo tudi jaz, vstanem in iz rokava mi uspe pasti pozabljeni plonkič. Lep, bel listič leži na tleh. Pogledam na kateder, profesorica me gleda in ne ve, kako bi odreagirala. Pogledam jaz njo. Se gledava dva trenutka.
    Se sklonim, poberem svoj plonkič in ji po francosko oddam polo, se poslovim in se ne oziram pri odhodu iz predavalnice.
    Sankcij sicer ni bilo, je bil pa občutek dovolj trapast, da sem bila drugič raje bolj previdna.

    No, haha, enkrat je bilo pa tako, da sem res res obvladala snov, ki je bila v izpitu. No, tako sem seveda jaz mislila, da jo obvladam. Pisali smo kolokvij iz jezika, ki ga študiram, in je bilo treba ustrezno v stavku uporabiti nove besede, ki so bile zapisane na seznamu. Jaz pa vsa učena berem tiste besede in med njimi najdem eno napako v zapisu. Napačen [i], uporabiti bi morali y in ne i. Prečrtam napačno črko in jo popravim z ustrezno. Odpišem izpit. Ga ponosno oddam in razmišljam, kako brilijantno sem se odrezala pri tisti opazki. Čez en teden dobimo izpite nazaj. Pisala sem 10. Pogledam še svoj popravek profesoričinega testa. Moj popravek je bil prečrtan, zraven pa napisan ustrezen zapis, kot je to pisalo že na začetku :D Verjetno se je doma režala še tri dni zaradi teh mojih pametnij :P Šlo je pa seveda za iso profesorico, kot pri tistem plonkiču.

    Odgovori
    • Damjan says:

      Hehe, super! A se ni smešno tako nazaj spominjati stvari, pri katerih nam tako ali drugače spodleti. Ravno zaradi takih zadev smo tridimenzionalni :)

      Odgovori

Napišite odgovor.