Vrh

Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.

Darko Modrijan je krčevito klecal pod tiransko težo, ki se mu je zgrinjala na hrbet. Noge so se mu šibile, ko je grizel v hrib. Pisani prodniki, ki so škripali pod njegovimi razcefranimi čevlji, so kot kapitulirane klapavice bežali na vse strani. Njegovo telo je slano jokalo, debele srage pa so se pekoče zažirale v njegove črne obrvi. Žile na vratu temno utripale. Črna modna srajca se mu je kot sluzast polivinil lepila na kožo, ki se je z vsakim korakom spreminjala v vročično platno. Toda Darko je hodil. Proti vrhu.

Počasi ga je začelo dušiti. Z vsakim vdihom je začutil nevidne, zelene, debele in mastne roke, ki so dišale po zmočenih bankovcih, kako ga grabežljivo stiskajo za vrat. Toda njegova nekoč tako vitka postava je kot betonski balvan blodila naprej. Tja gor, proti vrhu. Cilju, končni postaji, kjer si bo končno lahko oddahnil. Na vrhu je stala tista sveta stojnica, o kateri so mu vsi govorili. Napisa sicer ni mogel razbrati, toda vedel je, da mu bo uspelo. Samo še malo. In vrh bo njegov.

Ob takih mislih je pozabil na napor. Na vsakih deset, dvajset korakov je tako s stisnjenimi zobmi sprejel dodatni tovor, ki so ga nanj zmetali ljudje. Hitro in obtožujoče so prihajali z leve in desne, mu žugali s prstom. Nekaj najbolj drznih je z njega mrzlično trgalo kose hlač, da bi se z njimi hvalili pred drugimi. V njem je buhtelo, vrelo, kričalo, škripalo, piskalo, hroplo. A nič zato. Vrh je bil pred njegovimi očmi. Tam je bil. Čakal je, vabil ga je k sebi. Tako magnetno mamljiv. Njegove sanje so bile samo še korak stran. Samo še…

Spodrsnilo mu je. Z nosom se je zaril v zemljo, noge ga niso več ubogale. Padel je po teatralno, v počasnem posnetku. V tistem trenutku se je oranžno sonce kot jajce razlilo v belo valovito morje, ki je zagorelo. Dišeča trava hriba se je spremenila v prah, ki se mu je zaril v nosnice. Bobnenje, ki je spremljalo potres, se je kot kuga razširilo po njegovih mislih. Še zadnji hip je pogledal proti vrhu, da je videl, kako se je stojnica sesula sama vase. Bil je vrh. In vrha ni bilo več.

Darko je iztegnil roko in zakričal. Toda slišati ga ni hotel nihče.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.