Vrtec

KA

Nikoli si ni mislil, da bo Peter zaradi njega postal invalid. Prav tako si ni mislil, da bo trideset let pozneje sedel tu na kamniti ograji in zrl v ogromno luknjo, do polovice zapolnjeno s postano deževnico. Na mestu te nasedle gradbene naložbe je nekoč stal vrtec, njegov drugi po vrsti. Iz prvega so ga starši morali izpisati, ker so ga vzgojiteljice zalotile, kako sta si pri opoldanskem počitku z Lidijo vsak s svojega ležalnika kazala najintimnejše dele. Nista vedela, kaj si kažeta, toda bilo je skrivnostno, hahljajoče zarotniško, nekaj novega. Nedolžna zadeva, ki je bila po vrsti bolj ali manj divjih dejanj – enkrat se je na sprehodu v gozdu skril, da so ga našli šele po treh urah, spet drugič je Gregorju iz sosednje skupine po laseh razmazal drevesno smolo, da so reveža morali postriči skoraj do golega – za vzgojiteljice zadnja kaplja čez rob. Staršem in malemu Darku so pokazali vrata.

Darko trideset let pozneje zapre oči. Predstavlja si, kako ga mama vleče za roko. Jutro je, vendar še ni svetlo. Preplavijo ga vonjave po razmočenem asfaltu, sveže umitih laseh in maminem paničnem hitenju. V daljavi se slišijo brneči ventilatorji predora, ki si utira pot skozi grajski grič. Zvok prazne ceste. Na tleh povožen, pohojen, pozabljen ptič. Darko je lačen, vendar ga stiska v želodcu. Noče v novi vrtec. Noče k neznancem. Nagonsko se ozre v pričakovanju, da bodo tam nekje stali stari prijatelji, s katerimi se je igral zadnja štiri leta, in mu mahali v slovo. Toda tam nekje stoji samo utripajoč semafor.

Vrtec se ni preveč razlikoval od prejšnjega. Na dvorišču je stal skoraj povsem enak vlakec, vse naokoli so bile razmetane raznobarvne kanglice za potičke in polomljene grabljice, v garderobi podobne vrečke za copate in dežne hlače, iz katerih so viseli plastični škornji, zasušeni z blatom, podobne klopce, stoli, skodelice za čaj, podobni topljeni siri, podobni nasmeški vzgojiteljic, podobne oglasne table iz plutovine, na katerih so bile pripete živali iz blaga. Otroci pa so bili drugi. In tudi vonj.

Darko odpre oči. V naročju drži knjigo izrekov in pesmi, ki jo je kupil od uličnega prodajalca. Ni ne prva ne zadnja. Odpre jo in nos zarine med strani. Vonj po vrsticah, kiticah, kurzivi in potrati papirja. Na hitro strese z glavo, sprosti misli, se zazre v daljavo in nato na naključni strani v knjigi prebere:

Kot muha na steni,

te opazujem, najdem, spremljam korak,

s tem

živim vsak dan, en dan,

dan za dnem,

hodim z neznanci, mislim nate,

s škrlatno ogrlico, všeč si mi,

nosiš križ, nosiš se,

čeprav zaman.

Kakšna kozlarija, si reče Darko, s prezirljivim tleskom zapre knjigo in iz vrečke vzame kozarček s kakijevo kašico, smetano in zdrobljenimi mandlji. To mu je zjutraj pripravila žena. Odpre ga, zajame s čajno žličko in si mešanico barve mesnate melone ponese v usta. Použije, medtem ko posluša zvoke z bližnje ceste, po kateri se vsak dan pelje, ko razvaža otroka. Vsak dan tako blizu, vendar tako daleč. Toda danes, se je nasmehnil, danes je končno moj dan. Ženi sicer ni povedal, kam gre, in ji je navrgel belo laž, vendar si s tem ni belil glave.

Da, otroci so bili drugi. V skupinah po tri, štiri so se igrali v svojih kotičkih in zaman je iskal koga, ki bi ga povabil zraven. Večinoma se niso zmenili zanj, neka plaha deklica se mu je sicer vsake toliko sramežljivo nasmehnila, vendar iz tega prijateljstva ni bilo nič, saj je pri počitku ležala na drugi strani sobe. Peter, največji fant v sobi, pa ga je vzel na piko. Kjer je bil Darko, je bil Peter. Ko je Darko prijel kocko, mu jo je Peter izpulil iz rok. Ko je Darko zajahal lesenega konjiča, je za njegov hrbet zlezel tudi Peter in ga pri tem neopazno vlekel za ta sladke. Čevlje mu je skril v koš za smeti, počečkal sliko ladjice na morju, obmetaval ga je s storži in ga s pogledi izzival, češ, kaj mi pa moreš. Enkrat ga je v solzah zatožil vzgojiteljici in Peter se mu je moral opravičiti.

Vendar je Peter znal biti tudi sladek. Ko je Darko na dvorišču ravno dokončeval sliko parameciju podobnega možiclja, ga je od zadaj nežno potrepljal po rami. Ko se je Darko obrnil, ga je pričakal Petrov škrbast nasmešek. Vprašal ga je, ali bi se šel z njimi igrat. Darko je od veselja poskočil in pri tem tako navdušeno zamahnil z roko, da so po tleh popadale voščenke. Peter je rekel, da se igrajo družino in da potrebujejo še psa. Darko je bil vesel. Dobro je znal oponašati psa. Peter mu je okoli vratu zategnil nekaj, kar je bilo podobno povodcu, in ga začel voditi po dvorišču. Otroci so se hihitali, Darko pa je lajal. Nekaj časa se mu je še zdelo zabavno, potem pa je Peter začel vedno bolj zategovati povodec. Vrv se mu je zažirala v vrat in imel je težave z dihanjem. Petru je rekel, naj neha, ta pa se mu je samo režal in ga zmerjal, da je reva. Ko ga je zvlekel za drevo, je skočil nanj in ga začel daviti. Vedno bolj ga je stiskal in kdove, kako bi se končalo, če ga Darko ne bi uspel z nogami odriniti stran. Snel si je povodec in hripal kot vrana. Z napol zamegljenim pogledom se je zatekel k vzgojiteljici.

Zgodilo se ni nič posebnega. V vrtec so poklicali Petrove starše, vendar je Peter ostal v vrtcu. Niso ga dali v drugega, tako kot se je to zgodilo pri Darku, niso mu prepovedali, da bi se igral, niso mu navili ušes, vendar pa je imel Darko nekaj časa mir, tako da se je podplut vrat lahko brez težav celil. Najprej je bil temno rdeč, potem vijoličast in ko je začel dobivati oranžno-rumene odtenke, so imeli z vrtcem proslavo v bližnjem četrtnem centru. Darko se ne spomni, za kakšen dogodek je šlo. Prišli so starši. Na drekasto rjavi zavesi za odrom so bili nekakšni napisi v umazani sivi barvi in rdeča zvezda. Na oder so prišli drug za drugim in se držali za roke. Prepevali so pesmice, ki so se jih učili zadnja dva meseca. Starši so žareli in ploskali. Ko so končali, se je vzgojiteljica, ki je dirigirala, obrnila in predklonila. Starši so spet ploskali. Otroci pa so se po odru začeli loviti. Darko je izkoristil trenutek in Petru, ko je ta pritekel mimo njega, podstavil nogo. Odneslo ga je, da je po zraku zakrilil z rokami, in z glavo priletel v radiator. Negibno je obležal na tleh. Starši so začeli kričati, jokati, teči gor in dol, nekateri otroci so si z dlanmi zakrili usta, oči zamrznjene v šoku. Darkova kotička ust pa sta se komaj opazno privzdignila.

Darka niso dali v tretji vrtec. Nesrečo so pripisali otroški razposajenosti, trenutku nepazljivosti. To se dogaja vsak dan. Peter je izgubil oko, od takrat naprej je desno nogo rahlo vlekel po tleh. Nekaj let pozneje mu je sošolec povedal, da je šel na »levca«, šolo s posebnim programom. Da ga oblači mama. Gotovo ga tudi pita, je še dodal.

Na kamniti ograji ga je počasi začela boleti rit. Ustrašil se je, da je morda izbral napačni dan, kar bi bila ob vseh družinskih obveznostih prava katastrofa. Vprašanje, kdaj bi spet našel čas. Zavzdihnil je, v vrečko pospravil kozarček z ostanki kakija in žličko ter skočil na pločnik. Nato je z ograje vzel še knjigo in poiskal pesem, ki jo je malo prej prebral. Iztrgal jo je iz knjige in jo spravil v žep, knjigo pa zabrisal na tla. Ozrl se je po ulici navzgor in navzdol. Začela ga je grabiti panika, pogledoval je na uro. Saj ni mogoče, da sem se uštel, si je govoril. To bi bila katastrofa, je ponovil.

Potem ga je zagledal. Z negotovimi koraki je krevsal proti njemu. Na sebi je imel nahrbtnik, verjetno obtežen s knjigami, ki jih je prodajal mimoidočim. Pomahal mu je. Pomahal mu je nazaj. Ko se mu je dovolj približal, ga je vprašal:

»Imaš kaj zame, Peterček?«

»N-n-ove p-p-artizanske pesmi.«

»Kaj mi bo ta pesmarica?«

»P-p-oceni.«

Peter si je z ramen snel nahrbtnik in ga hitel odpirati. Darko se je zasmejal. Zgrabil ga je za vrat  in ga odrinil, da je zletel po tleh. Darko se je obrnil, s tal pobral vrečko in se z lahnimi koraki začel približevati Petru, ki se je s fuč nogo zaman poskušal odrivati stran. Darko je iz žepa povlekel papir in skočil na Petra. Papir mu je zatlačil v usta in pri tem vpil:

»Še kaj misliš name? Kaj?! Povej! Še kaj misliš name?!«

Papir mu je s prsti tlačil v goltanec. Petru je šlo na bruhanje.

»Povej, pička! Še kaj misliš name! Si ga drkaš name!«

Iz Petrovega očesa, tistega, s katerim je še lahko gledal, so se ulile solze.

»Kaj me gledaš! Kaj me gledaš! Kaj me gledaš, pizda!«

Darko je ves zasopel pograbil vrečko, ki je ležala nedaleč stran, in iz nje vzel žličko, ki se je je še vedno držalo nekaj smetane. Približal jo je Petrovem očesu.

»Ti me boš gledal, kurbež. Ti me boš gledal, ja.«

Žličko je počasi zaril v njegovo oko. Zacmokalo je. Peter se je še nekaj časa upiral, potem pa obmiroval. Darko se je zvalil z njega in nekaj sekund na hrbtu gledal v nebo. Deževalo bo. Domov bo treba, si je rekel.

Vstal je in iz Petrovega nahrbtnika vzel eno pesmarico. Spravil jo je v vrečko, v kateri je sameval umazan kozarček. Žena ga bo morala pomiti, je pomislil. In nato, ko se je odpravil proti domu, še: Zdaj ni več vrtca.

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Ničesar ni pripisovati niti odrekati tej zanimivi zgodbi, ki se bo, verjamem, nekoč znašla v družbi svojih tovarišic, lično zvezane knjige.

    Odgovori

Napišite odgovor.