Vrtiljak

misliMALA2

Štiri minute čez sedmo dobim prst v oko. Že v naslednji sekundi me nekoliko preveč navdušeno stresejo otroške ročice. Vstani, oči, vstani, ura je sedem pa štiri. Jutro. Kot vedno pride prekmalu. Previdno odlepim najprej eno oko, nato še drugo in se vsemu navkljub nasmehnem. Zadovoljno prikimam. Ponoči mi je uspelo pretentati misli, da so za hip pozabile name. Trajalo je nekaj ur premišljenega prekladanja po postelji, vendar sem le dočakal trenutek, ko so se vrata na drugo stran toliko priprla, da sem smuknil skozi. V deželo, v kateri se je dovoljeno umiriti. V prostor, ki te kot nevidna reka vrtinčasto odnaša v zaodrje. Takšne nočne borbe s samim seboj, ko se v ringu spopadeta Hulk Zbezljan in Viktor Mirni, so pogosto na sporedu. Velikokrat zmaga Viktor, toda šele po enajstih, dvanajstih mučnih rundah. Ko že vse predolgo traja in bi vsi šli radi domov. Nehaj že težiti, se zasliši skozi salve naveličanih žvižgov gledalcev. Neslavno zaspim.

Torej, jutro je. V polsnu se odvlečem v kopalnico. V obraz si nekajkrat pljusknem mrzlo vodo, da odplaknem še zadnje ostanke sanj, ki so kot preperele plahte visele po podstrešnih miselnih kotičkih. Napaka. Vse se prebudi v meni. Kolesje se požene. Dan, ki se bo kot vsak meril v količini narejenih stvari, se v hipu poravna po alinejah. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest stvari. Čakajo me, vabijo, pozdravljajo. Obraz se mi skremži. Vzdih, ki poči kot štartna pištola. Prestopim mejo, ki loči mir od nemira. Nad mojo glavo se že zbirajo nevihtni oblaki, pod nogami se trese, zasliši se bojni rog. To ni Šparta, je pa blizu.

Ko se usedem pred računalnik, še pred dnevno tlako, ki običajno traja kakšnih deset ur, pregledam listke, smiselno razvrščene ob tipkovnici. Na njih niso zmedene misli, prenesene na papir v blodnjavem navalu idej, ampak urejen spisek prednostno razvrščenih nalog, sicer zapisanih z zdravniško roko. Kot nečitljiva uganka, ki nagovarja zgolj mene. In tudi me. Iz minute v minuto, iz dneva v dan. Toliko stvari, toliko želj, toliko zamisli. Toliko časa, ki ga terjam, pa ga ne dobim. Vse se kopiči, nagrmadi, toda jaz hodim naprej. Ne ustavim se. Ker se bojim, da bo v tem primeru konec vsega. Konec igre. Da bom zamudil na svojo predstavo.

Zavidam ljudem, ki živijo v trenutku. Zanje ne obstaja ne prej ne potem. Samo zdaj. Vse, kar se jim nabere čez dan, kar se jim vsiljuje kot napoved nečesa, kar še bo, stlačijo v vrečko in odvržejo med smrdljive razgradljive odpadke. Tako, mimogrede. In potem se zmagoslavno zleknejo na kavč. Brez listkov, nadležnih misli, občutka časa in prostora. Svet se ustavi. In ni nobene tragedije.

Jaz pa sem ujetnik lastnih misli. Brez možnosti pomilostitve. Če samo pomislim, da bi se za hip usedel, me napadalni um zgrabi za vrat, potisne ob steno in v brado zarine cev pištole. Takoj zdaj vzemi list in svinčnik, mi reče sikajoče skozi zobe. Zapiši misli, zamisli, naloge za naslednje tri dni, kar za ves teden, do zadnje podrobnosti. Uredi številke, glej naprej, pojdi. Pojdi. Pojdi! Da bi samo pomislil, kako lepo se je zazreti v lenobnega pajka v kotu dnevne sobe in se predajati sladkemu ničemur? Pa kaj še! Takoj zaslišim glas. Kaj je zdaj to? Mar vidim prav? Ne stoj križem rok. Zgani se! Svet drvi mimo, ti pa po nosu vrtaš za ostanki preživetih lenobnih misli. Si znorel? Premakni se, vstani, prehitevajo te po levi in desni, dogajajo se izjemne stvari, ki bodo na veličastnem nebu pokale brez tebe! Naredi kaj. Karkoli! In vstanem. In grem. Tragedija v neskončnem številu dejanj. Komedija pa, ker mi je to všeč.

Kadar pišem, pišem načrtovano. Z jasnim ciljem in časovnim razporedom. Ob podobnih urah, podobnih dneh. Včasih je prekleto naporno, včasih steče kot namazano. Občasno napišem tudi kaj na zalogo. Za tiste dni, ko ti ne gre, ko nočeš, ko imaš vsega dovolj. In ta zaloga me za trenutek pomiri. Rečem si, super, krasno, naslednji dnevi bodo malo bolj umirjeni. Lahko se bom ustavil in okusil sladkosti enega samcatega trenutka. Tukaj in zdaj. Ne prej in potem. Toda tega trenutka ni od nikoder. Naplahtal sem samega sebe. Občutek tako želene mirnosti se mi oddaljuje kot avtobus, na katerem mi fant z liziko na zadnjem sedežu maha v slovo. Se vidimo prihodnjič, mi sporoča. Vsakič željno pričakujem ta dan, ta prihodnjič, vendar do takrat je še neskončno število trenutkov, v katerih delam, pišem, zapisujem, si izmišljam, načrtujem, premetavam številke. Bojim se, če se bom upočasnil, bodo moje misli naslednjič, ko jih bom spravil na papir, že zastarele in postane. Ko bom naredil naslednji korak, bo ta že zaostajal. Za kom, za čim, ne vem. Vem samo to, da moram, moram, moram. V meni vrvi. Ni tišine.

Po končanem delu, ki se pogosto raztegne v večerne ure, zelo pogosto podležem zabavi filmov ali knjig. Kot strasten gledalec in bralec se pogosto predajam tem užitkom pozno v noč. Toda to nikoli ni samotno dejanje. Ni enosmerna pot. Nikoli samo ne gledam in nikoli samo ne berem. Vedno so v ozadju misli, ki me špikajo, zbadajo, ščipajo, ženejo, silijo, da ne obtičim v prostem teku. Ena misel rodi drugo in kmalu se znajdem na posebnem doživljajskem vrtiljaku, ki me odpelje tako daleč, da se miselni mehanizem še dolgo ne ustavi. Grizem in meljem toliko časa, da me izmuči. Da dosežem neko mejo, na kateri je dovoljeno iti spat. Ko je opravljena norma, ko utišam nadležne glasove, ko zadovoljno preštejem vse opravljene stvari. Ko naposled le zmaga Viktor Mirni. Po vsem tem se konča dan. Toda kmalu – prekmalu – je spet jutro.

Zavidam ljudem, ki živijo v trenutku. Ne zavidam pa jim, če imajo opravka z mano.

 

Naslovna slika © Urška Kozak

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Salamensko dobro! :-)

    Odgovori

Napišite odgovor.