Vzporedna vesolja

V vzporednih vesoljih je vse lepo. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do eksplozije, do ognjemeta veličastnih oblik. Ampak samo včasih.

Drugače sta vesolji narazen, privezani na vrvici, nihata sem in tja. Po prostoru, ki je prazen. Poln zvezd, ki ne pomenijo veliko. So le svetleč, droben prah, ki kaže pot do zgodb o tistih malih palčkih, ki ne govorijo, ne slišijo, ne pojejo, samo gledajo se z modro svetlobo, ki je pravzaprav rjava, če pogledaš daleč iz drugega vesolja, ki plava v popolnih gibih.

Praviš, da te je našel, a vseeno padaš kot pero proti tlom, ki spominjajo na puhasto listje, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

Če nameravaš ga poljubiti, si je mislil, ko je gledal v nebo, to stori, da bo čutil tisti zvezdni prah, s katerim se je vredno posuti, ne da bi pri tem padel v črno luknjo brezvladja, po katerem je tako neumno hrepenel!

Vzporedna vesolja so čudna reč. Obstajajo, ko ne obstajajo za druge, ko drugi sprevidijo, ne obstajajo zate. Zato vzporedna vesolja nihajo na vrvici. Nihajo sem in tja po praznem prostoru. Dokler se ne dotaknejo. Takrat morda se usuje kakšen prah, pade skozenj kakšna zvezdica, ki zmedeno pristane na tistem puhastem listju, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

V vzporednih vesoljih je vse lepo, praviš. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do izmenjave misli, palčki se gledajo z modro svetlobo, ki je v drugem vesolju rjava, toda ko se dotakneta, je to eno in isto, le pot postane prava.

Ja, je rekel. V vzporednih vesoljih je lepo. Toda še lepše je, ko se dotakneta.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.