Zabava

 

IMG_2161-1-ČB-cropped

Bil je že mrak, ko se je odpravil na zabavo. Ulične svetilke so kot zaspani, enonogi Kiklopi zehale k življenju, on pa je sam stopal po ulici. Nikjer nikogar, le njegovi kratki krčeviti koraki, ki so odzvanjali v prazno neskončnost. Ni točno vedel, zakaj se podaja med ljudi. Ni si znal razložiti, kaj je iskal med njimi. Preprosto šel je, ni si znal pomagati, pa čeprav bo s tem spet izgubil samo on. Letos spet.

Nekje v daljavi je nekaj zaslišal. V zamolkih sunkih je do njega prihajal obupan lajež lačnega psa. Slišim te, prijatelj, si je rekel. Tudi jaz sem lačen. Hrepenel je po človeški meri razuma in radovednosti, a je vedno znova ostal praznih rok. Popisani listi svojega notranjega, nemirnega izbruha, ki jih je v dobri veri kazal bolščečim brezobličnim obrazom, so se vsakič spremenili v prah in nepovratno padli na neplodna tla. Zgrudil se je na kolena, da bi postrgal skupaj zoglenele ostanke, ko so ga kot drveči vlak pregazili spomini. In spet se je počutil kot otrok. Slišim te, prijatelj. Tu sem. Vsaj jaz te slišim.

In zdaj se je odpravljal na zabavo. Zabavo, na kateri se bodo zabavali vsi, razen njega. Ljudje mu bodo stiskali roko, mu dajali enega, dva, tri poljube, ga trepljali po rami, mu v kozarec nalivali grenko pijačo, njihove besede se bodo kot sladki sirup vpijale v njegovo presušeno telo, toda nič od tega ga ne bo odžejalo. Ne, počutil se bo še bolj praznega. Kot izdolbena lutka, ki jo v izložbi na hitro ošvrkneš, zanimajo pa te le listki s ceno. Svet se vrti, pa če si ali če te ni. Vem, težko je, če si, je rekel prijatelju psu. Še težje je, če si, pa te ni.

Ta misel ga je za hip ustavila in zagledal je klopco. Ko je sedel nanjo, je čutil olajšanje. Nekaj je v njem popustilo. Ne gre na zabavo. Ponovil si je, ne grem na zabavo. Zasmejal se je kot otrok in prvič je v resnici zaslišal svoj glas. Zdel se mu je toliko življenjski kot klic na pomoč psa, ki ga je od daleč pozdravljal. Še sam ni vedel, kaj ga je zadelo, toda prišlo je s tako silo, kot tisti vlak, ki se je vedno znova vračal iz otroštva. Dolgo je blodil po hodnikih življenja, kjer ni iskal zasilnih izhodov, le vrata, ki bi se mu zaloputnila v nos, da bi začutil bolečino, ki se mu je nabirala. In bi ga povlekla iz tega vrtinca nesmiselnih enostranskih odnosov, ki tako zaznamujejo dušo. Še enkrat se je zasmejal, da bi slišal svoj glas. Vsi hočemo biti piloti, prijatelj moj pravi. Toda nihče ne bi rad pilotiral lastnega letala.

Ne, ne bo se odpravil na zabavo. Letos bo minila brez njega. Saj, ko je dobro pomislil, je minila brez njega vsako leto. Iztekla se je brez njega in njih, le da se ostali tako trmasto trudijo, da bi bili. Padla je noč, luči so žarele, vse je bilo pripravljeno na novo rojstvo hahljajočih se hord, ki se bodo objemale, hihitale, veselile, si točile omamo in pile pozabo. On pa je vstal in se počasi vrnil domov. Ko je prvič zares vdihnil, si je rekel, čisto vseeno je, če si ali če te ni.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.