Posneto na Golovcu v Ljubljani na prijeten in topel zimski dan.

Video je posnet s Canonom PowerShot SX20 IS, montažo in postprodukcijo sem naredil v After Effects.

Uživajte.

Njegovi možgani so bili v pogonu. Kot stroj, ki melje naveličane, zguncane besede. Brez prestanka. Saj bi se ustavil, pa se ne zna. Ne more se. Drugi mu ne pustijo. Ti večni drugi, ki s skrito prisotnostjo pritiskajo nanj kot gumb stroja, ki drobi besede na črke, ki se znova in znova sestavijo v iste besede. Te zdolgočasene besede, ki mu kot s prahom posuta gledališka zavesa zastirajo pogled.

V vzporednih vesoljih je vse lepo. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do eksplozije, do ognjemeta veličastnih oblik. Ampak samo včasih.

Drugače sta vesolji narazen, privezani na vrvici, nihata sem in tja. Po prostoru, ki je prazen. Poln zvezd, ki ne pomenijo veliko. So le svetleč, droben prah, ki kaže pot do zgodb o tistih malih palčkih, ki ne govorijo, ne slišijo, ne pojejo, samo gledajo se z modro svetlobo, ki je pravzaprav rjava, če pogledaš daleč iz drugega vesolja, ki plava v popolnih gibih.

Praviš, da te je našel, a vseeno padaš kot pero proti tlom, ki spominjajo na puhasto listje, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

Odšel je,

nihče ni vedel, kam,

sam,

govorili so, da je bolan,

neprespan vsakdan

je zrasel čez krošnje,

vedel ni nihče,

če hoče tam tudi ostati,

zaspati sam …

–

Prišel je,

nihče ni vedel, kdaj,

zakaj,

govorili so, da je rešen,

potešen namen

je napolnil reke,

vedel ni nihče,

če hoče tu tudi ostati

in zaspati …

–

Ne,

nihče ni vedel,

ko je odšel, je prišel,

ne da bi zaspal,

je pa sanjal o krošnjah

in rjovečih rekah,

ki so se mu pretakale po telesu,

pa tega opazil

ni nihče.