Kot mladostnik nisem rad bral. Knjig sem se otepal z vsemi štirimi. Pravzaprav sem se knjig bal, tako zelo, da mi je šlo na jok, ko je bilo treba v osnovni šoli prebrati Pod svobodnim soncem (Danes na ta vrh slovenske proze gledam z neizmernim občudovanjem.) in potem napisati obnovo. S to beštijo v dveh zvezkih se nikakor nisem mogel spopasti. Bila je ena sama groza. Takrat sem si zabičal, da ne bom nikoli več prebral niti ene knjige. Kako sem se motil.