Vsake toliko dobim v roke kakšno knjigo, ki jih s takšnim ali drugačnim predznakom imenujemo knjige za samopomoč. Nimam izključno odklonilnega mnenja o njih, je pa njihovo število, ki vztrajno raste, dovolj zgovorno v svetu preobilja in težav, povezanih s čustveno invalidnostjo, privzgojeno na napačnih predstavah o smiselnem življenju. Ujamemo se v past, iz katere marsikdo ne more, ne zna ali pa noče. Zato vedno bolj posegamo po literaturi, ki jo lahko varno prebiramo za štirimi stenami in na krilih njene spodbudne instant sporočilnosti še naprej hodimo po dobro uhojenih poteh. S tem ni nič narobe, če se na trenutke ustavimo, stresemo s sebe liste, odlomljene vejice ter trne, ki ne povzročajo več bolečine, populimo klope in premislimo, kje smo. Te dobro uhojene poti so namreč že tako poznane, da se jih sploh ne zavedamo več. Vse dokler v obliki nakopičenih težav ne začne deževati po nas in se nam ne začne udirati pod nogami. Takrat nekateri zavestno skrenejo s teh uhojenih poti in se podajo v neznano. Svoje dogodke in izkušnje prelijejo v knjigo, ki služi kot nekakšen zemljevid za vse tiste, ki tudi sami želijo narediti korak vstran in se želijo oborožiti s čim več pripomočki, ki bi jim pomagali pri tem. Toda v prehitri začetni vnemi, ki je posledica napisanih spodbudnih besed, hitro spregledamo ali pa ne razumemo, da te besede niso nobeno zagotovilo za premike in ne služijo kot bližnjica do uspeha, ampak nam lahko samo za hip odprejo zaspane oči.