Tistega dne je že zgodaj sijalo sonce, ki pa ni bilo svobodno. Prijetno božajoči žarki so v tisti pomladi prodirali v mojo sivo sobo in me davili ter se ovijali okoli mojih rok, ki so kot težek pozabljen spomenik nemočno obtičale na mizi. Razposajeni otroški vzkliki z ulice so me vlekli za ušesa, namišljene vonjave z nedeljskih piknikov ob gozdnem potoku, ki so sledili, so odpirale moje nosnice. Tistega dne ni bilo malinovca zame. V zaporu sem bil.

Gomazelo je po mojem telesu. Sedel sem na zelenem škripajočem stolu, ki pa je tistega jutra ostal nem. Škripajoči stoli so znamenje živahnega življenja, v meni pa je vse umiralo. Iz minute v minuto, iz ure v uro sem nepremično strmel v odprto knjigo in ves čas nihal na robu joka in smrtnega obupa. Vsaka posamezna beseda, ki sem jo s pogledom ošinil, je vame zarezala kot razbeljen, zarjavel nož. Reka besed se je zlivala v novo reko besed in vse to razbesnjeno vodovje stavkov je bušnilo vame, da sem bil ohromljen. Potolčen. Potlačen v blato. Pozabljen od sveta. V zaporu.