Než’na poezija je v moj svet vstopila zadržano in z neodločnimi koraki. Košček po košček. Najprej je z mano spregovorila v slikah. Bila je tiho zgovorna. Šepet barv in svetlobe je risal rime. Brez besed. In te rime so me vabile k sebi, me nagovarjale, naj jim prisluhnem. Pridi, povedale ti bomo zgodbo. Predzgodbo.

In v to zgodbo sem se naglo ujel. Besed še ni bilo na obzorju, toda prevzeli so me tisti bližnji občutki, da je to zgodba iz mojega sveta. Sveta, v katerem sva ti in jaz. V katerem smo vsi, ko se dva svetova združita in nas preplavijo sladostrastna doživetja, grenkovztrajna enoličnost skupne poti in odobravajoče sprejemanje nečesa, čemur pravimo tukaj in zdaj. Vse to je bilo v slikah. Vse to me je čakalo. Vse to je napovedovalo besede.