V Notredamski katedrali, v kateri so zbrani otroci, vnuki in drugi bližnji, vlada spoštljiva tišina. Na zadnjo pot bodo pospremili dedka Léona, tega predanega moža, ujetega v nemirni um, ki je preživel obe svetovni vojni in večkrat nalomljeno srce. Ko se prisotni vdajajo neizbežnim spominom, težko tišino predrejo predrzni koraki in vsi se zdrznejo. Ozrejo se proti vhodu in zagledajo žensko, ki se samozavestno pomika proti odprti krsti, v kateri spokojno leži pokojni. Spogledajo se in si namenijo vprašujoče poglede. Je to ona? Je to mar res ona? Tista, ki si drzne priti sem? Ženska stopi do pokojnega, dvigne pajčolan, se skloni in ga poljubi na čelo. Prav nič ji ni nerodno, ne želi se skrivati pred prebadajočimi pogledi. Iz torbice vzame star zvonec kolesa in dvakrat pocinglja. Enkrat zame, enkrat zate. Nato zvonec položi v krsto, se obrne proti zbranim in usta razpotegne v neslišen zmagovalni nasmešek. Nasmešek, ki v sebi skriva življenji. Nasmešek, ki pomeni neko zaključeno zgodbo. Nato odhiti proti izhodu. To je Louise.