Štiri minute čez sedmo dobim prst v oko. Že v naslednji sekundi me nekoliko preveč navdušeno stresejo otroške ročice. Vstani, oči, vstani, ura je sedem pa štiri. Jutro. Kot vedno pride prekmalu. Previdno odlepim najprej eno oko, nato še drugo in se vsemu navkljub nasmehnem. Zadovoljno prikimam. Ponoči mi je uspelo pretentati misli, da so za hip pozabile name. Trajalo je nekaj ur premišljenega prekladanja po postelji, vendar sem le dočakal trenutek, ko so se vrata na drugo stran toliko priprla, da sem smuknil skozi. V deželo, v kateri se je dovoljeno umiriti. V prostor, ki te kot nevidna reka vrtinčasto odnaša v zaodrje. Takšne nočne borbe s samim seboj, ko se v ringu spopadeta Hulk Zbezljan in Viktor Mirni, so pogosto na sporedu. Velikokrat zmaga Viktor, toda šele po enajstih, dvanajstih mučnih rundah. Ko že vse predolgo traja in bi vsi šli radi domov. Nehaj že težiti, se zasliši skozi salve naveličanih žvižgov gledalcev. Neslavno zaspim.