Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.

Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.