Tistega dne sem trikrat bežal. Vse skupaj se je začelo, ko se je kolega z ulice nekemu mulcu uscal na glavo. Ne polulal, uscal. Bil je lep dan. V tistih časih so bili vsi dnevi lepi, zlasti če smo na pločniku igrali hokej. Na cvilečih kotalkah na paščke, ki smo jih izbrskali po kleteh ali izmaknili sestram, smo s čisto pravimi hokejskimi palicami nekoč kosmato teniško žogico nabijali od ene razmajane gajbice do druge.

Kot vedno smo igrali do deset, brez razlike dveh golov. Bilo je devet proti devet, tako da je naslednji gol odločil zmagovalca. Napetost je raztegovala zrak in iz njega iztiskala čas, da je ta zamrznil v trenutku. Zdelo se je, da od zdaj naprej vse odloča o življenju. Dvomim, da je tisti hip kdo dihal. Z vso odločnostjo, ki jo premore desetletnik, ki bi se rad dokazal, sem se pognal proti nasprotnikovemu golu. Čutil sem, da prihaja moj čas. Zamahnil sem s palico, da bi žogico zabil v zgornji levi kot gola, ko sem zaslišal vpitje. Prebudil sem se iz zamaknjenosti svetovnega hokejskega prvaka in opazil kolega, kako drži mulca za ramena in ga krčevito trese, da so zobje paglavca šklepetali kot kastanjete. Mulo je – tako kot mi vsi – živel na isti ulici in nas je vedno samo opazoval, kako s poniji dirkamo do konca ulice, skačemo gumitvist ali zažigamo figurice.

Mali je v rokah držal plastičnega okostnjaka.