Nekaj misli ob dnevu prevajalcev. Prevajati oziroma podnaslavljati (čisto na začetku nekaj »šveckih akcionerjev« z zgodbo (no, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec) sem začel daljnega leta 1996, ko smo še imeli katodne televizorje, znucane tipke na daljincih, monitorje, ki so ti z vsako uro dioptrijo povečali za eno cifro, videorekorderje s šestimi glavami (če si imel srečo ali bogate starše), s kavo polite slovarje iz leta 1956 in 99 poskusov, da smo z modemi želvje hitrosti 33,6 Kb/s dostopali do Altaviste (»Google?« »Pha, kakšen Google«). To so bili časi, ko smo debelino dialog list za filme merili v decimetrih. To so bili tudi časi, ko smo zagrešili marsikateri kiks in odnesli živo glavo. In to so bili tudi časi prevajalskih programov v DOS-u.