Rad imam tisti vmesni čas med knjigama, ko te po miselnih zavojih še vedno gladi nedavno prebrana zgodba in te s triki prevarane ljubice ljubosumno poskuša prižeti k sebi, medtem ko z enim očesom že pogleduješ h knjigi, ki skušnjavsko mežika in oddaja papirnate feromone. Ta čas podaljšujem, kolikor se da. Knjigo primem, grem s prsti po platnici, jo obračam, morda preletim kolofon in vsrkam vonjave. Nato jo odložim do trenutka, ko se odločim prebrati prvi stavek. Če je pričakovanje veliko, je to svečan trenutek.
Nežno zeleni grički so se stresali v sinkopiranem ritmu in dopoldansko sonce, ki je marelično oblivalo pokrajino, je naznanjalo, da mraz deželo, ki jo je stiskal vse do začetka aprila, počasi izpušča iz hladnega primeža.
