Tujka je velika ljubezenska zgodba iz enajstega stoletja, ki
po tisočletnih zgodovinskih vijugah, skozi odmeve nasilnih verskih vojn, vpetih
v večplasten in poučen srednjeveški svet, pripotuje do bralca po intimnih
besedah flamskega avtorja, ki tragično dogajanje vzame za svoje. In s tem tudi
za nas. S tujko se srečamo. In ji nato sledimo. V vsej njeni sreči. Ter
neizmerni bolečini.
Roman je, tako kot trnova pot naslovne junakinje, beseda za
besedo, korak za korakom, nastajal vrsto let. Nič čudnega, saj je prepreden s
številnimi zgodovinskimi podatki, ki nadrobno – toda nikoli dolgovezno –
poustvarjajo srednjeveško krajino judovskih, krščanskih in muslimanskih
skupnosti, katerih relativno mirno sobivanje zaradi apetitov cerkvenih
dostojanstvenikov kaj hitro zdrsne čez rob v žrelo pogoltnosti, nenasitnega in
brezciljnega terorja ter sovraštva, za katero na koncu nihče več ne ve, iz česa
se je rodilo. Zgodovina, ki je vedno nekoč bila aktualna. Tako kot bo danes
jutri.
V vse to je vpeta Vigdis Adelais, severnjakinja, ki se
nepovratno zaljubi v judovskega fanta Davida Todrosa. Ko se razbohoti njuna
prepovedana ljubezen, Vigdis za vedno preseka svoje krščanske korenine, ki so
bile tako neločljivo vraščene v izjemno premožno in vplivno družino v Rouenu na
severu Francije. Njuna ljubezen tu ne more obstati, zato je edina možnost, da
se poženeta v beg daleč na jug, v objem Narbonna, kjer Vigdis svoje vikinško
poreklo zakrije z judovskim imenom Sarah Hamoutal ter za seboj pusti mirno in
lagodno življenje v nedrjih ugledne družine. Toda s tem, ko si zamenja ime,
Vigdis oziroma Hamoutal postane tujka doma. In tujka zdoma. Tujka, ki se poda
na pot, da bi znova našla sebe. Toda s potlačenim bistvom se primarna
razdvojenost med prejšnjim in zdajšnjim načinom razmišljanja in stika z duhovno
pomirjenostjo samo še poglobi, tako da vedno bolj izpraznjeno beži. Za sabo je
pustila dom. In pred njo se dom odmika.
Z begom si podpiše večno življenje v izgnanstvu in še kaj
več. Dobro se namreč zaveda, da tega velikega izdajstva, s katerim je pošteno
načela družinski ugled, oče ne bo mirno prenašal. In res, za njima pošlje
viteze, ki so jima ves čas za petama. Če ju dobijo v roke, njej grozi grmada,
on pa je s tem, ko je odpeljal kristjanko, že od začetka obsojen na smrt. Vonj
po nevarnosti kmalu tudi v Narbonnu postane neznosen, zato se ljubimca zatečeta
v odmaknjeno hribovsko vasico Monieux, kjer se ustalita in za nekaj časa
najdeta mir. Toda ko papež Urban II. s križarskimi pohodi zažene kolesje svetih
vonj, se nad deželo zgrnejo nevihtni oblaki, ki tudi v Hamoutalovo smer
zanesejo opustošenje, s tem pa tudi veliko tragedijo, ki jo znova pahne na pot.
Stefan Hertmans svojo dokaj osebno pripoved, ki govori o
prepovedani ljubezni med krščanskim dekletom in judovskim fantom, stke okoli
starodavnega dokumenta, najdenega v zbirki več sto tisoč judovskih rokopisnih
fragmentov v Fustatu oziroma starem Kairu. Avtor pa v tem ni zgolj popisovalec
njene poti in zgodovinskega ozadja, temveč se z viška neprizadetega opazovalca
spusti na tla in sledi njeni tragični usodi. Nemočno in nemo ji šepeta ter jo
drži za roke, vendar se pusti voditi po zavitih doživetjih nevarnega in
nepredvidljivega zunanjega okolja ter vedno bolj razrahljanih nitih osebne identitete.
Notranji svet junakinje in čustveno doživljanje avtorja se tako združita v
nadvse lepo in razvejano pripoved o veliki srednjeveški ljubezni, ki se konča,
ko se začne, o ženski, ki kljubuje kljub nesrečam, ki ne obljubljajo življenja,
in predvsem o skoraj romantični samoti, ki zazeva, ko najprej izgubiš deželo,
nato še dom. Tako zunanji kot notranji.
Rada prejemam komplimente, ko mi človeka ni treba pogledati v oči.
Sally Rooney je tiste vrste pisateljica, ki je, ko te doseže
val vsestranskega navdušenja, ko je o njej napisano več besed, kot jih
vsebujete njeni dve knjigi, že pošteno ukalupljena. V dobrem in slabem. To
seveda ni nič novega. Novo je morda to, da smo dobili eno prvih glasnic
generacije, rojene v novodobni digitalni svet. Svet, s katerim ni na bojni
nogi. Z njim živi in ga ne postavlja pod vprašaj.
Prvenec irske avtorice, ki so ji nadeli značko najvidnejšega
milenijskega literarnega glasu in ki ji navdušeno prikimavajo mnogi, je
predvsem enodejanka o iskanju ljubezni, ko o ljubezni zmanjka besed in je ta le
na videz omejena na površinsko bežnost, o prijateljstvu, ki se izgublja in
znova najde z nenarejeno spontanostjo, in o pogovorih, ki se tako življenjsko
protislovno vrtinčijo okoli zagretih kritik kapitalističnih ustrojev ter obenem
nasladno gibljejo v vsega polnih krogih francoskih rivier in zabav, ujetih v
udoben krog tistih, ki jim je dano. Tu ni vprašanje razkola med imeti in
neimeti. Hkrati je oboje in nič od tega.
Vse to je normalno med normalnimi ljudmi, ki se jim ideja o
smislu življenja šele dobro začenja izrisovati.
Najino delo je bilo brati skladovnice rokopisov in napisati eno stran dolga poročila o njihovi literarni vrednosti. Ta je bila skoraj vedno nikakršna. Philip mi je od časa do časa na glas prebral kak posebej zanič stavek in sem se smejala; ampak tega nisva počela vpričo odraslih zaposlenih. Delala sva tri dni na teden, honorarno, kar pomeni, da sva bila v bistvu neplačana. Jaz sem tako ali tako potrebovala samo hrano, Philip pa je živel doma, tako da nam je bilo precej vseeno.
Tako se razredna privilegiranost nadaljuje v nedogled, mi je nekega dne v pisarni rekel Philip. Bogati prasci, kot sva midva, se grejo neplačane praktikante in odžirajo službe drugim.
Zase govori, sem rekla. Jaz nikoli ne bom šla v službo.
Čeprav je avtorico mogoče hipoma okarakterizirati kot zgolj
predstavnico generacije, ki ima drugačen stik z realnostjo kot tisti iz nekega
drugega sveta, ko življenje v spletnem tkivu še ni bilo dano s popkovino, pa
sta zgodba in s tem tudi pogled na svet podstavljena z večnimi elementi krhkega
obdobja, ko se na zunaj ustvarja videz trdnosti, brezbrižnosti, tudi zagnanosti,
zavito v inteligentno in intrigantno umetniško ustvarjanje in pisanje pisem, znotraj
pa se znova in znova rušijo in cefrajo prepričanja, poglabljajo dvomi v iskanju
življenjskih smernic, sprejetosti in stabilnih odnosov. Ta dihotomična razpotja
pa nasprotno razblinjajo meje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Frances –
skozi njeno prizmo spremljamo zgodbo – povzroči bolečino v prijateljstvu in
odnosih, toda zdi se, da je to postranskega pomena, saj je v ospredje
postavljeno hotenje in iskanje samega sebe, obžalovanje pa kvečjemu pomanjšano
na nekaj zapisanih besed. Besed, ki dandanes pogosto zamenjujejo iskren pogovor.
Frances morda zna z besedami, ko je treba ustvarjati, toda
na poti do sebe ustvari okoli sebe veliko nemira in razkola, ki ju še noče ali
ne zna ponotranjiti. Za to bo morala še nekaj časa živeti. Tako kot knjige
Sally Rooney. Čeprav je prvenec, ki s svojo lahkotnostjo in neobremenjenostjo v
sebi skriva dovolj zanimivih elementov, še na rahlo majavih nogah, pa je z
naslednjo knjigo, Normalnimi ljudmi, dokazala, da se s tematikami, o
katerih piše, vešče giblje po površini kompleksnosti, ki terja razmisleke in
predvsem pogovore. Preprosto je zapleteno. Manj da več. Rooney je morda glas
generacije, predvsem pa se zdi, da smo dobili glas, ki na novo odpira vrata
tja, kjer smo mislili, da je že vse povedano in napisano. V svet prijateljstva
in ljubezni.
Želela sem si, da bi se Melissa zanimala zame, ker sva obe pisateljici, a ji očitno nisem bila preveč všeč, pa tudi sama nisem bila prepričana, da je ona všeč meni. Hočeš nočeš sem jo morala jemati resno, ker je pač izdala knjigo, kar je dokazovalo, da jo veliko drugih ljudi jemlje resno, tudi če je jaz ne bi.
Pogovarjanje z otroki je pogosto naporno in nemalokrat mučno. Tako za otroke kot za starše. Ko otrok zbere toliko poguma, da pride k tebi in ti zaupa težave, si lahko vesel, čeprav te to, kar slišiš, morda zelo potre. Otrok na začetku vedno pride, prvič, drugič, morda tretjič, vprašanje pa je, ali otrokove besede v utrujajoči kakofoniji življenja pridejo do nas. In če si tega sploh želimo. Nemalo je namreč bližnjic, jasnih do prvega ovinka, ki se nam odrešilno ponujajo na dlani, tako neboleče, tako hipne, tako tukaj in zdaj. Takšne bližnjice ne zakrpajo, ampak samo poklopijo. Prekrijejo. Kot bi si zatiskali oči, samo da še vedno gledamo. Trud pa boli. Otroci nas morajo zanimati, ne smejo biti samo zanimivi.
Tegobe otrok, ko se začnejo zavedati, da njihovi vrstniki niso vsi po vrsti prijatelji, čeprav druge besede ne poznajo, se v svojem bistvu sicer ne spreminjajo, vsi smo jih doživljali, pa vendar se zdi, da skrb zase danes z vse večjo lahkoto pohodi skrb za vse. Solidarnost je beseda, tako nerazumljena kot zgodnje prijateljstvo, ki se na napačnih temeljih razvije v tekmo priljubljenosti, vlečenje vrvi, pri katerem pogosto ta kratko potegne tisti, ki mu ni vseeno. Ljudje radi stopimo na stran svetlečih, mamljivih, glasnih, neomajnih, pa čeprav brezobzirnih, ki vedno nekaj hočejo, da bi tudi nekaj malega dali. Želja biti je prevelika. Sprejetost s ceno je boljša kot izključenost. Bolje pripadati kot izpadati.
Otroka vzgajaš v duhu empatije. Ne razlagaš pomena besede, ampak tako živiš. Živiš, kot da na svetu nisi sam. Pomagamo si pri opravilih, načrtujemo, opazujemo, se trudimo, da se ne zgražamo, razumemo, da imeti nekaj ni samoumevno. Ne kažemo s prstom, ampak prst ponudimo. Toda potem pride otrok k tebi. Čakal si trenutek, se ga po svoje bal, ko bo otrok odkril, da se domači svet in svet tam zunaj ne prekrivata. V vrečki bombonov mu je ostal samo še eden, ker je druge razdal. Za hip celo pomisliš, kako radodarnega otroka imaš, pa vendar, ko se pogovor, ta mučni pogovor, ki te zahteva celega, nadaljuje in izveš, da so ti bomboni pogoj za prijateljstvo, za vstop v krog igre, v katerem je smeh, občutek sprejetosti, kot starš začutiš izjemno nemoč. Prva, hipna misel, ki se naravno prikrade v ospredje, me skoraj prepriča, da bi se naredil pokončnega, odločnega starša, ki pridiga o krutem svetu. Toda kaj to pove o prihodnosti?
Pogovor z otroki zahteva napor in je velikokrat mučen. Zlasti zato, ker pogosto ni hitrih odgovorov. Toda nekaj mi je vedno bolj jasno. Pogovor mora biti varni kraj, iz katerega je treba izriniti odrasli ponos, da otroci znajo poskrbeti zase in le zase, da je le prvo mesto sprejemljivo mesto. Otroci naj izstopajo z drugimi in ne zaradi drugih.
V nasprotnem primeru, če se vdaš hipnim mislim, ki na videz pomirjajo, sam vstopiš v igro dobrikanja pred sodelovanjem. Kupljeno prijateljstvo ima v različnih obdobjih življenja različna imena. In prav nobeno ne sporoča, da je edina prava pot v povezovanju, ne izključevanju, da nas drugačnost bogati, ne siromaši, da moj vzpon ne pomeni tvojega padca. Udobja imamo še preveč. Manjka veliko drugega.
Razdvajanje se začne že zelo zgodaj. Zato nas morajo otroci zanimati.
Odrasli vedno sprašujejo otroke, o čem razmišljajo. Mislim, da bi jih zaskrbelo, če bi povedali po resnici.
Selja Ahava, finska
pisateljica, ki je leta 2016 za roman prejela Evropsko nagrado za literaturo, je
napisala knjigo o čarobnosti žalosti in žalostni čarobnosti, ki med drugim
skozi otroške oči na izjemno učinkovit in domač način razkrije vso nemoč,
zmedenost, nepripravljenost in tavanje odraslih. To je zgodba o tem, kako
nepričakovani pripetljaji razdrejo, razrušijo, premešajo ustaljeno dinamiko.
Zgodba o odraslih v otrocih in otrocih v odraslih.
Vsake toliko časa srečaš odrasle, ki
otroke jemljejo resno. Zastavljajo zanimiva vprašanja in poslušajo odgovore. S
takimi odraslimi se lahko odkrito pogovarjaš. Lahko jih kaj vprašaš in dali ti
bodo pameten odgovor, pa tudi povedali bodo, če ne bodo vedeli.
Nekega prijetnega
poletnega dne z jasnega neba pade klada ledu in na domačem dvorišču ubije
žensko, mater osemletne Saare. Kmalu za tem se z očetom preselita k teti Annu,
ki je nedavno zadela glavni dobitek na lotu in si je omislila pravi pravcati
dvorec. Toda ko teta še drugič zadene glavni dobitek, od šoka pade v globoki tritedenski
spanec, Saarin oče pa zaradi ženine tragedije še z zadnjimi močmi oklepa
prisebnosti. Zakaj se to dogaja nam? se sprašuje mala Saara. Kakšna usoda je
to?
Včasih se nekaj zgodi – le enkrat
samkrat–, a si potem do konca življenja beliš glavo, zakaj se je to zgodilo.
Včasih se ne zgodi nič in se do konca življenja sprašuješ, zakaj.
Kot da življenje otroka,
ki se giblje v svetu odraslih, ni že dovolj kaotično, nerazumljivo, nedoumljivo,
velikansko in nerodno, da podira mit za mitom, razpihne oblak za oblakom, odstre
življenjsko krošnjo za krošnjo, se pripetijo še dogodki, ki jim mlade oči sicer
lahko pripišejo barve, vendar ni besed zanje. Ti dogodki so neločljivo tu, pa
jih je težko umestiti med znana mesta, ki so do zdaj pomenila dom.
Zgodba o tem, kako
absurdnost ne izbira predznakov, ko se ekstremno dobro zlije s skrajnim slabim
in v povsem običajno, magično igrivo otroštvo vstopi bolečina, ki ji deklica ne
pozna imena, vendar ta v družinsko tkivo vreže črno in globoko sled, ki se vije
po mislih v obliki hromečih podob – podob mame, katere nesreča je prinesla
preganjajočo praznino, in očeta, ki je omahnil v to brezbarvno praznino, ki na
robu brezna binglja s kančkom prisebnosti.
Toda Ahavina zgodba ni
zgolj pripoved o bolečini, ki se veliko prezgodaj naseli na dvorišče
vsakdanjosti, ampak je tudi zgodba o izgubi najpomembnejše vezi in predvsem o
veliki lekciji, ki nas spremlja vse, namreč da so stalnice minljive, da
spremembe pridejo tako nenadno in dokončno kot led z neba, in da na koncu prav
sprejemanje teh sprememb vodi v sprejemanje življenja. Razumevanje sveta s
ceno.
Selja Ahava je – v odličnem
prevodu Julije Potrč Šavli – spisala čudovito, pravljično realno, boleče lepo knjigo
o soočanju, srečevanju, razhajanju, dojemanju in iskanju. V na videz preprost
jezik je avtorica spretno zaobjela to, kako se nam dogajajo grozljive in
nenavadne stvari, ki jih je skoraj nemogoče razložiti, še manj pa jih je mogoče
pozabiti. Toda vse te stvari, ki nas podrejo, imajo naposled neki smisel. V
tkanju novih vezi z nitmi preteklosti.
Vsak začetek leta je
prežet s hitro prižganimi in prepogosto ugaslimi zagoni, nesmiselno naivnimi zaobljubami,
katerim bi lahko predali svojo dušo tudi neko nepomembno sredo sredi 37. tedna.
Pod vsak obrat koledarskega leta potegnemo črto in začnejo se vklapljati
številke, zasijejo spomini, zašilijo se stare poteze. Čas je za novo.
Če se zanos zaradi premika
ene same številke vobče še zdi nekoliko brezpredmeten, zlasti če ne užiješ vse
mirnosti in oddiha praznikov, pa je med drugim v svetu knjig – če si seveda
človek, ki se rad izgubi v tem svetu – to nekaj veličastnega. Novo leto, nov
nabor zgodb, nova zgodba literarnega festivala in sveži gostje, novi odlični
prevodi, novi pogovori, nova spoznanja. Vse je novo. Novo, ki se spoji s starim.
Če se ozrem v preteklo leto, lahko zadovoljno pokimam. Bilo je malo manj prebranih knjig, tam okoli trideset, toda te so bile obilnejše ali tehtnejše ali sad slabe vesti ali zakrnelih srednješolskih literarnih akrobacij. Zaposlil me je Ken Follett s svojo srednjeveško sago, zapeljal Stendhal, odpeljal Frank Herbert, vznemirjal Gogolj, znova sem se spoprijateljil s Ferrante. V mojem intimnem prostoru so se denimo znašli še Laurent Binet, Marquez, Auster, Veličković, Jernej Županič, Michal Viewegh, Meša Selimović, Donna Tartt (Lišček in Skrivna zgodovina sta visoko na seznamu mojih najljubših – če ju še niste prebrali, vsekakor priporočam). Jakob J. Kenda je napisal izvrstno pohodniško knjigo, ki je več kot to. Anja Golob je v eni knjigi izdala tri izvrstne pesniške zbirke. Razveselil nas je Avgust Johna Williamsa, ki nam je podaril tudi izvrstnega Stonerja. Čeprav nekateri vihajo nos nad kriminalkama Tadeja Goloba, se meni zdita izvrstni. Ne brez napak, a izvrstni – izjemen zagon in potencial za razrast v žanrski krajini. K temu je in pripomogla tudi genialna kriminalka Mojce Širok Pogodba.
Leto 2018 je bilo
Cankarjevo leto, ki ni minilo brez številnih dogodkov in izdaj. V letu 2019
vstopamo v Vodnikovo leto – obeležujemo dvestoletnico smrti duhovnika, pesnika,
slovničarja, urednika in učitelja Valentina Vodnika. Bogata popotnica v
literarno leto.
Tako kot nekaj let poprej tudi letos začenjam z izborom napovedanih izdaj. In tudi tokrat bo živahno, živopisno, raznoslastno. Končno bodo dobili prevod Kingove mnogostranske klasike Tisto, za festival Fabula bo znova pripravljen paket odličnih knjig, čaka nas novih šest Modernih klasikov in četrti – zadnji – del neapeljskega cikla Elene Ferrante, Tadej Golob že piše tretji del s Tarasom Birso (čisto zares!), v prevodu bo z nami spet Cormoran Strike, k nam prihaja Elif Şafak, končno naj bi izdali Pandemijo ruske pisateljice Jane Vagner, postapokaliptični triler, ki ga čakam že nekaj let, predvsem pa – in to povem z neizmernim navdušenjem – bomo v prevodu dobili roman Cigan, vendar najlepši Kristiana Novaka, ki je po mojem mnenju spisal enega najboljših romanov zadnjih let (Črno mati zemlo).
Vsega je seveda preveč,
da bi zapisal tu, zato sem po lastni presoji pripravil seznam vidnejših izdaj v
tem letu. Založbam se zahvaljujem, da so tako radodarno priskočile na pomoč.
Gre za knjige, ki se jih veselim in o večini bom tako ali drugače še pisal.
Leto 2019 je tu. Kot
vedno vsem želim odlično bralno leto in ne pozabite, knjiga je najboljše
darilo.
Berimo naprej.
Danilo Kiš: Poslednje zatočišče zdravega razuma
Emil Filipčič: Moto
FABULA
Aberto Manguel: Z Borgesom
Tatjana Tolstoj: Eterični svetovi
Tatjana Tolstoj: Eterični svetovi
Ingo Schulze: 33 trenutkov
Eric Vuillard: Dnevni red
Rachel Cusk: Outline
Vitomil Zupan: Čitanka(v izboru Aleksandra Zorna)
Jurij Hudolin: O smehu Zlatka Čordiča
Gabriela Babnik: Tri smrti
Stephen King: Tisto
Eva Mahkovic: Na tak dan najbolj trpi matercard
Stefan Hertman: Spreobrnjenka
Slavko Pregl: Avtobiografija
Jernej Županič: Behemot
Jose Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa
Ivo Andrić: Na sončni strani
Svetlana Slapšak: Volna
Sofi Oksanen: Stalinove krave
Mate Dolenc: Pravljice
Suzana Tratnik: Norhaus na hribu
Matjaž Zupančič: Drame
Zarja Vršič: Kozjeglavka
MODERNI KLASIKI
Luan Starova: Čas koz(prev. Aleš Mustar)
Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika (prev. Aleš Berger)
Evelyn Waugh: Ekskluziva(prev. Dušanka Zabukovec)
Elias Venezis: Številka 31328 (prev. Lara Unuk)
Zakes Mda: Načini smrti (prev. Andrej E. Skubic)
Emmanuel Boundzeki Dongala: Puška v roki, pesem v žepu (prev. Katja Zakrajšek)
Michael Ondaatje: Zatemnitev(prev. Staša Grahek)
Elena Ferrante: O izgubljeni deklici(prev. Anita Jadrič)
Ilija Trojanow: Moja Olimpijada(prev. Mojca Krajnc)
Igor Ostachowicz: Noč živih Židov(prev. Jana Unuk)
Samo Rugelj: Krčenje
Sašo Dolenc: Od genov do zvezd in naprej
Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi(roman; spremna beseda Aljoša Harlamov)
Miha Mazzini: Funny (roman)
Tadej Golob: Nov primer Tarasa Birse (delovni naslov)
Dušan Šarotar: Sobota
Miklavž Komelj: Stigmatizacija (poezija)
Maruša Krese: Izbrane in neobjavljene pesmi (izbor bo podlaga za načrtovane prevode v tuje jezike; spremna beseda Boris A. Novak)
Kallia Papadaki: Dendriti (roman; več grških literarnih nagrad in nagrado EU za literaturo; prev. Lara Unuk)
James Patterson in Bill Clinton: Kje je predsednik? (prev. Tea Mejak)
Robert Galbraith: Smrtonosna belina (novi primer detektiva Cormorana Strika; prev. Tina Stanek)
Malin Persson Giolito: Živi pesek (najboljši skandinavski kriminalni roman 2017; prev. Petra Piber)
Ken Follett: trilogija KINGSBRIDGE, druga knjiga: Svet brez konca, 2. del (prev. Uroš Kalčič)
Jana Vagner: Pandemija (postapokaliptični psihološki triler, ki ga primerjajo z McCarthyjevo Cesto in grozljivkami Stephena Kinga; prev. Ana Monika Habjan)
Janne Teller: Vse(danska avtorica bo aprila obiskala Ljubljano in 3. festival angažiranega pisanja Itn.; prev. Silvana Orel Kos)
J. K. Rowling: Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva (prev. Jakob J. Kenda)
Andrej E. Skubic: serija Trio Golaznikus(ilustracije Tanja Komadina)
Boštjan Gorenc – Pižama: Raketa (po »Kaj se skriva očku v bradi« druga slikanica Boštjana Gorenca in ilustratorja Igorja Šinkovca)
Jelka Reichman: Rasla je jelka do neba (najlepše pesmi s podobami slikarke Jelke Reichman)
Andrej Rozman Roza: Rimuzine in črkolazen (ilustracije Zvonko Čoh)
Kristian Novak: Cigan, vendar najlepši (po Črni materi zemli, zame enem najboljših romanov zadnjih let, prihaja Novakov naslednji roman)
Umberto Galimberti: POP filozofi za bistre glave (knjiga slovenskim bralcem dobro znanega filozofa, namenjena predvsem mladim bralcem; izšla bo v koprodukciji, torej sočasno v več jezikih)
Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi
Andrew Sean Greer: Less (aktualni Pulitzerjev nagrajenec)
Dubravka Ugrešić: Lisica
Michael Harris: Samost (o letu življenja brez interneta – vendar s knjigami, seveda)
Alessandro Baricco: Igra
Lidija Dimkovska: Non-Oui
Zoran Hočevar: Čeprav, seveda
Banana Yoshimoto: Jezero
Adriana Altaras: Titova očala
Roman Rozina: Po cipresah diši
Christine Arnothy: Imam petnajst let in nočem umreti
R. J. Palacio: Christopherjeva zgodba (prev. Boštjan Gorenc)
Nina Jelen in Anja Kurent: Naj
Marko Tomaš: Želim postati terorist (prev. Aleksandra Rekar)
Elif Şafak: Tri Evine hčere (turška avtorica na povabilo založbe prihaja v Slovenijo; prev. Maja Ropret)
Sylvia Plath: Juvenilia(izbor zgodnjih pesmi; prev. Andreja Udovč)
Sally Rooney: Pogovori s prijatelji (kritiki jo proglašajo za glas nove generacije in pravijo, da je Jane Austen prekariata ter J. D. Salinger za generacijo Snapchata; prev. Vesna Velkavrh Bukilica)
Alma Karlin: Moj mali Kitajec (prev. Jerneja Jezernik)
Miljenko Jergović: Rodbina (prev. Aleksandra Rekar)
Oto Horvat: Sabo je obstal (prev. Dijana Matković)
Svetlana Makarovič: Velika ilustrirana antologija poezije za otroke
Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, 2. knjiga(prev. Branko Gradišnik)
Nassim Nicholas Taleb: Tvegati lastno kožo(knjiga o tem, da marsikdaj odločajo tisti, ki ničesar ne tvegajo; komu je treba dati javno besedo, kaj je podajanje mnenja; ultimativna knjiga enega največjih mislecev našega časa)
Stephen Pinker: Razsvetljenstvo zdaj (knjiga harvardskega profesorja, v kateri ta, z mnogimi statističnimi prikazi, skuša pokazati, da sedanjost ni tako slaba, kot jo pogosto slikajo mediji in da – človeštvo kot celota – živimo najbolj do sedaj.)
Jean-Baptiste Malet: Gnilo rdeče(francoski nagrajenec lanskega leta za najboljšo neleposlovno knjigo; insajderski pogled v globalno industrijo hrane, ki na primeru paradižnikove mezge, torej izdelka, ki ga uporabljamo po vsem svetu, pokaže, kako se vrti ta brezobzirni korporativni svet sodobnega prehranjevanja)
Henry David Thoreau: Hoja(klasični esej o hoji, njeni dobrobiti in njeni duhovni vrednosti)
John Muir: Tisoč šeststo kilometrov dolg pohod do zaliva (prvi prevod ameriškega naturalista, zaslužnega za ustanavljanje ameriških narodnih parkov in očeta sodobne ekologije)
Nan Shepherd: Živa gora (poetsko lirični potopis škotske pesnice o pohajanju po Škotskem višavju in ena najboljših knjig o naravi, ki so bili kadarkoli napisane)
Richard H. Thaler: Nerazumno vedenje(knjiga Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, ki skozi niz poučnih epizod iz svojega življenja, ki ga je posvetil raziskovanju človekovega odločanja, pokaže, kako človeku in človeštvu nasploh velikokrat manjka racionalnosti, saj se pogosto odločamo impulzivno brez realne podlage)
Daniel H. Pink: Kdaj (znanstvene skrivnosti izbire pravega trenutka; knjiga o tem, kako smo vsi ujetniki raznih časovnih ciklov, ki jih lahko izkoristimo v svoj prid)
Kai-Fu Lee: Supersile umetne inteligence (knjiga o tem, kako se trenutno v svetu bije bitka za primat v umetni inteligenci med Ameriko in Kitajsko, kar bo pomembno vplivalo na našo prihodnost)
Wirbeleit in Heidschötter: Škatla – nobenih neumnosti (prev. Anja Golob)
Adrien Demont: Pepee (prev. Katja Šaponjić)
Pablo Auladell: Izgubljeni raj (prev: Andrej Tomše)
Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca
Helena Dobrovoljc: Kje me jezik žuli (zbirka slovničnih in pravopisnih zagat, s katerimi se spopadajo uporabniki slovenskega jezika in se v zvezi z njmi obračajo na Jezikovno svetovalnico ZRC SAZU, ki v spletni obliki in z uredniškim odborom deluje od leta 2014. V knjigi so torej zbrana vprašanja in odgovori – pojasnila so poljudno razložena – zadnjih petih let.)
Dan Podjed: Videni(svež antropološki vpogled v sodobno družbo narcizisma in kritično obravnava sodobne tehnologije, ki človeku omogočajo, da je viden vsepovsod in neprestano, in to ne za kazen kot pri Benthamovi zasnovi zapora Panoptikum, ampak se človek danes razkazuje prostovoljno)
Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije (iz angleščine prevedel in izčrpno spremno besedo napisal Tibor Hrs Pandur)
Isaac Newton: Izbrani filozofski spisi (prvi prevod Newtonovih spisov v slovenščino, knjigi so priložena spremna besedila v izboru Matjaža Vesela, recimo korespondenca med Newtonom in Descartom)
Jason Lutes: Berlin(stripovska trilogija v eni knjigi, na več kot 500 straneh, opisuje in orisuje življenje navadnih ljudi v Berlinu v 30. letih 20. stoletja, ki so opazovali, kako se nekoč kozmopolitska prestolnica pred njihovimi očmi spreminja v nacistično gnezdo)
Alojz Cindrič: Ljubljanski študentje v času pred in med prvo svetovno vojno(avtor proučuje življenje prvih generacij ljubljanskih študentov, je povezan z obletnico ljubljanske univerze (1919 – 2019)
Ti si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči.
Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla.
Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti.
Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila.
Sedla je, na plan izvlekla dva gosto popisana lista papirja – za hip sem uzrl njeno pisavo, najstniške krivulje šolarke – in nato sem se ob ameriškem naglasu soočil z njeno sliko o meni, s podobo plenilca, ki žre ženske, črnega panterja, ki jo preganja.
»Nekega dne bo postal moja smrt.«
»Upam, da nisi jasnovidna,« sem se pošalil, ko je končala in me plaho pogledala.
»O, pa sem,« je povsem resno odgovorila.
Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo.
Novo leto je poleg sladostrastnih zaobljub, ki jih ne bomo izpolnili, krasno tudi zato, ker je polno pričakovanj in knjižne izdaje, ki nas bodo čakale v knjigarnah in knjižnicah, predstavljajo svojevrsten užitek.
Če bi na hitro strnil bralno leto 2017, bi rekel, da je bilo uspešno. Z velikim veseljem poslušam, da so knjige, ki so se me tako ali drugače dotaknile, povečini izposojene. Res bi bilo treba še marsikaj storiti, da bi se povečal tudi nakup knjig, ampak to je zgodba na dolge proge. Vsak od nas, ki se ukvarja s knjigami, nekaj malega pripomore k temu in zato vstopam v bralno krajino letošnjega leta z veliko mero navdušenja. Tudi zato, ker nas letos čaka kar precej zanimivih izdaj.
Zahvalil bi se založbam, ki so bile pripravljene narediti seznam izdaj in nekaj tega sem po lastni presoji uvrstil v izbor, ki je na voljo na tej strani. Predvsem gre za knjige, ki se jih veselim in o katerih bom tako ali drugače pisal. Gotovo se bo našla še kakšna, ki mi bo prekrižala pot.
Letošnje leto je Cankarjevo leto. Ob stoti obletnici njegove smrti bomo dobili veliko njegovih knjig in knjig o njem, ogledali si bomo lahko njegove drame in zamudniki bodo lahko brali tudi stripe, ki temeljijo na njegovih delih.
Veseli me, da je veliko slovenskih knjig. Vsako leto več. In to dobrih. Ljubitelji kriminalk se bodo razveselili nadaljevanja uspešnice Jezero, Boštjan Gorenc bo predstavil nove slolvenske klasike, Jedrt Lapuh Maležič bo izdala romaneskni prvenec, brali bomo lahko z modro ptico nagrajeni roman Mojce Širok, navdušuje tudi druga knjiga Saša Dolenca Od genov do zvezd.
Tudi na področju prevodne literature bo živahno. Ne bom našteval vsega, ker je res veliko odličnih knjig, me je pa izjemno razveselila novica, da bodo leto izdali Pandemijo ruske pisateljice Jane Vagner, postapokaliptični triler, ki ga čakam že kakšni dve leti. Potem so tu še roman Maylis de Kerangal, tretja knjiga Neapeljskega cikla Elene Ferrante, Avgust Johna Williamsa, ki nam je dal izjemnega Stonerja, pa Herbertov Dune.
Tako, leto 2018 je tu. Vsem želim odlično bralno leto!
BELETRINA
David Grossman: Konj stopi v bar (nagrada Man Booker)
»David Grossman v svojem romanu tako ustvari otožno podobo sodobnega sveta, v kateri ljudje hodijo naokrog s svojimi neizpovedanimi zgodbami, in dlje kot nosijo te zgodbe v sebi, bolj osamljene se počutijo, bolj oddaljene od soljudi. Vse šale tega sveta nas namreč ne morejo zbližati tako, kot nas zbliža ena sama iskrena izpoved … «– Goran Vojnović
Janko Kos: Misliti Ivana Cankarja (eseji)
Ivan Cankar: Podobe iz sanj (njegova zadnja zbirka kratke proze)
Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo (biografija Milene Zupančič)
Taiye Selasi: Gana naj gre
Maylis de Kerangal: Rojstvo mosta (v slovenščini lahko beremo že izjemno knjigo Pokrpajmo žive, o kateri sem pisal tukaj)
Serhij Žadan: Vorošilovgrad
Slavenka Drakulić: Mileva Einstein: Teorija žalosti
Katja Perat: Mazohistka (zgodovinski roman)
Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma
Ferenc Molnar: Dečki Pavlove ulice (mladinski roman)
Lenart Zajc: Američanka (roman)
Robert Perišić: Območje brez signala
»Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo ter nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna.« −Jonathan Franzen
CANKARJEVA ZALOŽBA
Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva
Boštjan Gorenc – Pižama: sLOLvenski klasiki 2
Peter Čeferin in Vasja Jager: Maščevanje (roman, ki temelji na resnični zgodbi, bo pretresel številne bralce; avtorski tandem je namreč poskrbel, da bomo dobili napeto in »žmohtno« branje)
Katja Perat: Naredite Ameriko spet obvladljivo (premislek o družbeno-političnih in kulturnih razmerah trumpovskih ZDA)
Elena Ferrante: O tistih, ki zbežijo, in tistih, ki ostanejo (tretja knjiga Neapeljskega cikla)
Javier Marias: Berta Isla (pretanjen psihološki roman, ki se ukvarja z najintimnejšimi človeškimi občutji in stiskami)
Sašo Dolenc: Od genov do zvezd 2
Joanna Bator: Temno, skoraj noč (avtorica se v žanrih srhljivke in kriminalke spopada z etično podobo sodobne Poljske)
Javier Marias: Benetke, interier
MODERNI KLASIKI:
Christoph Ransmayr: Cox ali tek časa
Lucia Berlin: Priročnik za ženske
Jan Johanides: Intima
Immanuel Mifsud: Jutta Heim
Josef Škvorecky: Strahopetci
L. Doctorow: Življenja pesnikov
GOGA
Tadej Golob: Klošar (Taras Birsa bo spet z nami; nadaljevanje uspešnice Jezero: več o tem tukaj)
Marko Sosič: Kruh in prah (roman)
Esad Babačić: Odrezani od neba (poezija)
Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan (izdaja v dveh knjigah, ki jo bo uredil in s komentarji ter spremno študijo opremil Miklavž Komelj)
Nikolaj Gogolj: Mrtve duše
Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna (v slovenščini lahko beremo tudi izjemno zbirko Knjiga mojih življenj, o kateri sem pisal tukaj)
LITERA
Samo Rugelj: Istanbul (roman)
Jedrt Lapuh Maležič: Vse, kar je človeškega (romaneskni prvenec, bildungsroman)
Jurij Hudolin: Ljubljanske ulice (roman)
Borut Golob: Pes je mrtev (roman)
Marguerite Duras: Prevzetost Lol Stein (roman)
LUD LITERATURA
Andrej Blatnik: Ugrizi (kratka kratka proza)
Jernej Županič: Mamuti (romaneskni prvenec)
Rafael Argullol: Prekleta popolnost (Spisi o žrtvovanju in slavljenju lepote) – Labirinti
Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah (novele) – Stopinje
Jure Jakob: Lakota (poezija) – Prišleki
Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe – Stopinje
Faruk Šehič: Pod pritiskom – Stopinje
MIŠ
Ivan Cankar: Skodelica kave (ilustriral Peter Škerl)
Thomas Hardy: Jude the Obscure (iz prvega prevoda iz leta 1955 ima naslov Temno srce)
Jure Jakob, Anja Jerčič Jakob: O drevesih (tretja pesniška slikanica dveh uveljavljenih in priznanih ustvarjalcev; zbirka iskrivih pesmi o drevesih in njihovih prebivalcih ter obiskovalcih)
Janja Vidmar: Elvis Škorc: od 0 do 10 (mladinski roman)
Cvetka Sokolov: Vsak s svojega planeta (mladinski roman)
MLADINSKA KNJIGA
Jani Virk: Brez imena (roman o občutljivih letih dozorevanja)
Mojca Širok: Pogodba (zmagovalni roman modre ptice 2018)
Gabriel García Márquez: Dvanajst potohodnih zgodb (zbirka kratkih zgodb)
Amos Oz: Juda
John Williams: Avgust (avtor izjemnega romana Stoner, o katerem sem pisal tukaj)
Patrick Modiano: Pasja pomlad (roman)
Karl Ove Knausgård: Moj boj 3
Ken Follett: Trilogija Kingsbridge (druga knjiga – Svet brez konca)
Fredrik Backman: Mi smo medvedi! (avtor uspešnic Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje ter Tu je bila Britt-Marie)
Åsa Avdic: Otok (preplet distopije in klasične kriminalke)
Malin Persson Giolito: Živi pesek (najboljši skandinavski kriminalni roman 2017)
Jana Vagner: Pandemija (postapokaliptični psihološki triler, ki ga primerjajo tako z McCarthyjevo Cesto kot z grozljivkami Stephena Kinga)
Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom (nominiran za nagrado modra ptica 2016)
Nicola Yoon: Vse, vse (z zgodbo o vznemirljivi skrivnosti življenja in srčni bolečini je ameriška avtorica Nicola Yoon v hipu postala ena najbolj priljubljenih pisateljic na svetu; roman je preveden v 41 jezikov, po njem pa je nastal tudi film)
Janja Vidmar: Črna vrana (nadaljevanje odmevne zbirke zgodb Otroci sveta)
John Green: Neskončen stolp želv
J. J. R. Tolkien: Silmarillion (eno temeljnih Tolkienovih del znova v slovenščini)
MODRIJAN
Connie Palmen: Ti si rekel (pripoved Teda Hughesa o življenju in zakonu s Sylvio Plath)
Bandi: Obtožba (kratke zgodbe, ki prikazujejo krutost severnokorejskega režima)
Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico (zbirka Bralec)
Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov (skupinski portret Jeana-Paula Sartra, Simone de Beauvoir, Mauricea Merleau-Pontyja, Alberta Camusa, Karla Jaspersa, Martina Heideggerja ter nekaterih drugih evropskih pisateljev in filozofov, ki so v 20. stoletju poosebljali filozofiji eksistencializma in fenomenologije)
Siegfried Lenz: Prebežnik (roman o blodni veri v izpolnjevanje dolžnosti, ki so ga zahodnonemški cenzorji vrgli v ‘bunker’; več si lahko preberete tukaj)
OCEAN
R. J. Palacio: Charlottina zgodba (po Čudo in Julianovi zgodbi, dveh velikih uspešnicah, prihaja tretja knjiga, ki skozi Charlottine oči osvetljuje Avgustov svet)
Matt de la Peña: Love (slikanica za vse generacije; govori o raznih oblikah ljubezni od dojenčka do odraslosti – z izjemnimi ilustracijami)
Katherine Applegate: Wishtree (knjiga za mladostnike)
SANJE
Marko Tomaš: Zbogom, fašisti!
Maylis de Kerangal: Na tej točki noči
Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, prva knjiga
Frank Herbert: Dune
Ransom Riggs: Hollow City (nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok)
Orhan Pamuk: Ta čudni občutek v glavi
Neža Maurer: Nekaj zelo zelo lepega (zbrane pesmi za otroke)
Saul Bellow: Planet gospoda Sammlerja
George Orwell: Svoboda ali suženjstvo
UMco
Henry Marsh: Ne škoduj! (neposreden vpogled v delo in izzive nevrokirurga v moderni bolnišnici; pretanjen nevrokirurgov premislek o vrednosti in pomenu človeškega življenja)
Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja (za vse, ki bi se radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli; knjigi je napisala navdušeno spremno besedo dr. Sonja Ukmar, avtorjeva osebna zdravnica)
Edwin A. Abbott: Dežela Ravnina (pripovedka o več dimenzijah z avtorjevimi ilustracijami; Isaac Asimov, sloviti avtor znanstveno-fantastične proze, je bralcem Dežele ravnine položil na srce: »Ne poznam boljšega uvoda, ki bi nazorneje pojasnil dojemanje večdimenzionalnih prostorov.«)
Samo Rugelj: Na Triglav (hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije)
VIGEVAGEKNJIGE
Liv Stromquist: Prepovedani sad (založba, ki nam je lani med drugim dala izjemni risoroman Brodeckovo poročilo)
Založba ZRC (ZRC Sazu)
Saša Poljak Istenič/Petra Testen: Minka Skoberne (o slovenski Helen Keller, prvi slepi učiteljici)
Marjetka Golež Kaučič: Slovenska ljudska balada
Joško Indig: Otroci iz vile Emme (o tem, kako je Osiječan med letoma 1940 in 1943 skrival dvajseterico judovskih otrok najprej na lovskem dvorcu Lesno Brdo pri LJ, potem pa še v mestu Nonantola v pokrajini Modeni, od koder se jim je uspelo rešiti v Švico in od tam v Izrael, kjer je napisal dnevniku podobno pričevanje)
Mateja Ratej (ur.): Mariborske osebnosti (o ljudeh, ki so zaznamovali Maribor, mdr. o nedavno umrli Herti Haas, nekdanji Titovi soprogi in članici ugledne mariborske nemško govoreče družine, pa o mezzosopranistki Mari Čepič; o Kličku, legendarnem lastniku restavracije Pri treh ribnikih; o Marijanu Krambergerju, slovenskem literarnem zgodovinarju in esejistu: o ruskem emigrantu Kapralovu, ki je bil zdravnik in očitno tako markantna osebnost, da je v večnost vstopil že v Jančarjevi noveli Smrt pri Mariji Snežni.)
Mojca Žagar Karer, Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Marjeta Humar (ur.):Pravni terminološki slovar (terminologija sodobne slovenske pravne znanosti, pravne prakse in pravne norme (zlasti zakonodaje) po letu 1991. Gre za prvi strokovni priročnik, pri katerega pripravi so bili udeleženi tako pravni strokovnjaki, zastopani z izvedenci iz vrst pravne teorije in prakse, kot tudi terminografi z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.)
Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.
Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.
De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.
Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.
Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.
Francoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih.
To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka.
Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne.
Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag.
Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svoja lastna spotikanja, ki se jih še kako dobro zavedamo. In drugi igrajo z nami to igro širokih nasmeškov in vljudnostnih fraz, ki pomirijo, sprožijo refleksna zamahovanja. On pa že ni tak, rečejo. Samo poglejte, kako očarljiv in pozoren je. Otrok si je sam kriv, ta neroda mala. Te modrice so za tako starost nekaj povsem običajnega. In potem, kljub lažem, ki v mislih vseeno odzvanjajo nekoliko slabotno, ko v procesu racionaliziranja zmanjšaš ali celo izničiš njihovo veljavo, pride do tako želene odrešitve. Reševanje težav, če te sploh obstajajo, je položeno v roke drugih. Odgovorno prelaganje odgovornosti.
Dokler ni prepozno.
In potem, ko že tako ali tako pluješ v nemirnih vodah, se zaletiš še v čer spoznanja, da je otrokova ljubezen, tudi v najhujših trenutkih, tako rekoč brezmejna in vseobsegajoča – in tako slepeča, kot bi žival ujel v soju luči podivjanega avtomobila. Tako omamna, tako topla in tako znana je ta svetloba, pa vendar lahko zelo pogubna. Otrokova ljubezen do staršev je brezpogojna. Večna, neomajna. In ravno zato tako podvržena zlorabi.
Takšne zgodbe niti niso najbolj srhljive, ker opisujejo konkretna nasilna dejanja, niti ne zato, ker temeljijo na resničnem dogodku, ampak predvsem zato, ker vedno znova razkrijejo, da se to dogaja tukaj in zdaj, v naših vrstah, našim bližnjim, svojcem, znancem, in da se ob tem počutiš tako nemočnega. Ključ je seveda v ukrepanju, toda včasih se zdi, da se v tem izginjajočem svetu tudi – ali predvsem – odrasli ne znajdemo več. In tavamo, kakor vemo in znamo.
In če že mi, ki imamo za sabo leta, na neki točki kljub svoji zmedenosti lahko izstopimo iz brezciljnega vlaka in gremo svojo pot, otroci v obdobju, ko staršem izkazujejo svojo nesporno predanost, tega ne morejo in ne znajo. Otroci ne morejo nikamor.
»Roman Neroda se naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.« — s platnice knjige
Novoromantični kulturi je uspelo odraslim naložiti breme, da morajo biti vedno ljubeznivi, prijazni, razumevajoči, blagi in nežni – zadala jim je za človeka nemogočo nalogo.
Ta knjiga mi je nedavno prišla pod roke in je zaradi naslova vzbudila moje zanimanje. Priznam, da sem glede takšnih knjig, zlasti kar se tiče vzgoje, nekoliko skeptičen. Živimo v časih, ki niso ravno naklonjeni staršem. Preveč informacij, preveč dejavnosti, preveč strokovnjakov, ki so si v redkokateri stvari enotni, preveč ohlapnih, nasprotujočih si idej in teorij, po katerih hlastamo in grabimo v obupanih poskusih, da bi vzpostavili red, da bi zagotovili mir in bi vsi po vrsti imeli vojsko poslušnih – in pridnih – otrok. Vso to zmedenost staršev s pridom uporabljajo drugi kanali, ki nam na pladnju servirajo nove paradigme, nove realnosti in nam predstavljajo eno in edino pravo pot, pot do sreče. In zdi se, da Juul opozarja ravno na to. Da živimo v časih vsesplošne politične korektnosti, s katero je treba potlačiti vse, kar odstopa od norm družbe zmagovalcev, v kateri ni prostora za izbruhe.
In tu nastopi agresivnost, ki jo vse prevečkrat enačimo z nasiljem. Ne znamo je opredeliti, ločiti, ne zanima nas njen izvor, je nekaj, kar je treba nemudoma odpraviti. Ker je neznanka, se je otepamo, in ker je velik vprašaj, je pospremljena z veliko mero strahu, odporom. Pred njo obračamo hrbet. Zatiskamo si oči in jo prekrivamo z edino konstanto, ki prevladuje v naših življenjih, edinim navidezno otipljivim elementom, z edino sprejeto normo, ki govori univerzalni jezik – srečo. V želji, da bi imeli sprejemljive otroke, ki služijo željam, potrebam in neuresničenim aspiracijam staršev, v nameri, da bi se poravnali z edino družbeno potjo, potlačimo vse, kar štrli, kar poskuša govoriti zase, kar kali mir.
Agresivnost je nekaj, s čimer smo soočeni vsak dan, tudi pri otrocih. Agresivnost je gonilo, brez nje ne bi mogli narediti niti prvega koraka, agresija je tudi nekaj, s čimer otroci med drugim komunicirajo, saj še ne znajo drugače v svet prenesti vso paleto svojih občutij. Je torej val v postanem, zaspanem ribniku, je krik, ki želi biti slišan, ne udušen, je stalnica, ki terja empatijo, ne represije. Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.
Agresivnost je nujna in ni nekaj, kar bi morali odpraviti. Pomembna je za napredek, koristna je, ko jo znamo iz destruktivne smeri preusmeriti v nekaj konstruktivnega. Da pa bi to znali, potrebujemo starše – in do določene mere tudi druge, ki se ukvarjajo z vzgojo –, ki to razumejo. Ki ne tlačijo, ne odpravljajo in ne skrivajo pod plastjo umetne prijaznosti.
Moralo bi biti jasno, pa vendarle ni, da prihodnost niso pridni in pohlevni, ampak tisti, ki so s pravim zgledom sposobni na ustrezen način izraziti vse, kar je njihovega in ne tujega.
Juulova Agresivnost je priročnik, ampak tak, ki vendarle razkriva tisto, kar pozabljamo. Da nimamo enoznačnih čustev in da je njihova raznolikost ključna za zdrav razvoj otrok in poznejšo trdno samopodobo.
Še nekaj citatov iz knjige:
Tudi ženskam stoletja dolgo ni bilo dovoljeno odkrito izraziti svoje agresivnosti – to pomeni, da jim ni bilo dovoljeno na ves glas tuliti, kričati in zmerjati. In če so dobile občutek, da za partnerja niso več vredne, so namesto agresije uporabile solze. Mnoge to počnejo še danes.
V mnogih deželah vzgoja otrok še vedno ne pomeni nič drugega, kot da odrasli otroke oblikujejo in obrezujejo kot bonsaje.
Otroci so »žrtve«. Uporabljam izraz »žrtev«, ker želim poudariti, da sta dobro počutje in razvoj otroka v celoti odvisna od vedenja njegovih staršev ter od ozračja, kulture in čustvenih odzivov, ki jih starši zmorejo ustvariti v družini kot celoti. Vlogo imajo pri tem tudi stari starši, vzgojitelji in učitelji; ti niso nepomembni, vendar – na srečo ali nesrečo – še zdaleč nimajo tako velikega vpliva, kot ga imajo starši.
Zdi se, da starši verjamejo, da se bodo njihovi otroci počutili vredne, če jih bodo nenehno hvalili in jim starševsko ljubezen neprenehoma oznanjali z besedami. Vendar to nikakor ne drži, ravno nasprotno: otroci ne bodo le zmedeni, morda bodo postali še dodatno agresivni.
Otroci se najbolje učijo prek neposredne izkušnje, tako kot pravi znanstveniki. Izmislijo si neko teorijo, jo preizkušajo z eksperimenti in se iz svojih neuspehov naučijo prav toliko kot iz uspehov.
Spletno mesto uporablja piškotke, s pomočjo katerih izboljša vašo uporabniško izkušnjo, zbira statistične podatke o obisku in omogoča uporabo vtičnikov družabnih medijev. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta se strinjate z uporabo piškotkov. V primeru nestrinjanja zapustite spletno mesto.V reduVeč o tem
