Po nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk.

Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem.

Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.

Pred nekaj dnevi sem s Tanajmlajšo igral šah. Nisem bil čisto pri stvari, kot zadnje čase pogosto nisem. Ta igra, ki je zahtevala več bližine kot hladne strategije, me je vrnila v čase, ko sem sam kot razposajeni mladenič šah igral z očetom. To je bil najin trenutek. Redko sem se umiril, ampak ko sem imel ob sobotah po kosilu pred sabo ročno izrezljane figure, je nemir izgubil bitko za prevlado.

In to ni bila samo igra. Bila je veliko več. Ko sem premikal kmete, delal rošade in na moje presenečenje očetu, ki je prebral na tone šahovskih knjig, povzročal sive lase, sem razmišljal o borovnicah s sladkorjem, s katerimi se bom popoldne sladkal pred televizorjem, ko bo na sporedu eden od številnih gusarskih filmov, ki jih obožujem, razmišljal sem o tem, koliko pasjih bombic mi lahko raznese v rokah brez posledic, tuhtal sem, od koga lahko pred ponedeljkom prepišem domače branje, spraševal sem se, kdaj gre sestra od doma, da ji bom lahko izmaknil dragocene italijanske radirke, ki jih bom v šoli zamenjal za kaj dejansko uporabnega, nato pa sem premaknil trdnjavo, da je oče samo izustil znameniti pičmadrz. To so bile te male zmage.

Živela je deklica. Kako je živela. Dihala je za svobodo, ki se je v njej razraščala z vsakim odobravajočim kimanjem staršev, polno je vsrkavala vsako pravilno potezo, položeno v zibko, kvadratne misli je urejeno zlagala v lične šatulje, okrogle besede je nežno nizala v rožnate škatle za klobuke, iz družinske volne je štrikala prilegajoče se oprave dostojnosti, da so sosedje lahko namazano opravljali o njeni gosposki veličini, v shrambi jo je vedno čakal jagodni izbor dobrot, saj si manj niti ni zaslužila. Vse staro, pokvarjeno, kvarno je bilo zavrženo. Znebila se je celo pošasti pod posteljo. Zdele so se ji nepomembne, smešne, otročje. Če ni šlo drugače, je nemarno prhnila in jih onesposobila s sesalnikom. Že zelo zgodaj je poznala svoje sovražnike. Popustljivost, prepuščanje, lenoba, napake. In prah. Deklica je živela tako, da je dihala neoporečni zrak svobode.