Pisalo se je leto 1992, ko sem zaključil drugi letnik gimnazije. Pred mano sta bila dva brezskrbna poletna meseca, vendar sem se odločil, da bi vseeno rad kaj zaslužil. Beseda je dala besedo, starešine so zavrtele nekaj telefonov in bilo je odločeno. Poštar bom. Začetno navdušenje je hitro izpuhtelo, ko sem izvedel, da se bom moral vsak dan – prav vsak dan – na osrednji ljubljanski pošti zglasiti že ob pol petih zjutraj. Kar ni pomenilo nič drugega kot to, da se je moralo večerno veseljačenje končati po dveh kratkih pijačah v lokalu na vogalu.

Ko sem tako stopal po vlažnih tlakovcih speče stare Ljubljane z olupljenimi in vremenom prebičanimi pročelji, sem na poti do enomesečne tlake srečeval sošolce in znance, ki so se majave radosti zibajoče vračali domov z bogsigavedi katere nočne zabave. Ni jim šlo v račun, zakaj hodim stran od doma, zato jih je zanimalo, kam sem namenjen. Na delo, sem jim nekoliko sramežljivo pojasnil. In po ulicah se je razlegel tak huronski smeh, da ga je mogoče slišati še danes, če na Starem ali Mestnem trgu na katero od hiš prisloniš uho.

Stare zgodbe ne utihnejo, tudi če jih prekriješ z novo fasado.

Na koncu prevedenega filma nikoli nisem pritisnil pike, ampak črko ‘c’. Tako je bilo tudi tistega pozno zimskega dne pred kakšnimi trinajstimi leti. Na hitro sem ocenil število podnaslovov in zadovoljno ugotovil, da sem v maratonski izmeni, ki sem jo prekinil samo z občasnimi plenjenji hladilnika, naklepal več kot tisoč dvesto titlov. Takrat še ni bilo oblakov, zunanji diski so stali kot rabljeni yugoti, zato sem v pekač rutinsko vstavil CD-RW in zapekel nepopravljeno različico prevoda. Naj se še malo uleže, sem si rekel.

Ker takrat – recimo leta 2002 – še ni bilo facebookov, twitterjev, instagramov, linkedinov, googlov+ in podobnega izjemno koristnega okolja za kazanje mišic, se nisem mogel nikomur takoj pohvaliti (no, razen prijatelju ali dvema na ICQ-ju, predniku Skypa), zato sem storil edino stvar, ki si jo takrat lahko naredil. Kot The Dude iz Velikega Lebowskega sem se praktično v kopalnem plašču odplazil do lokalnega lokala, da bi svoje navdušenje izlil natakarju/lastniku, ki ga je moj podvig zanimal toliko kot čiščenje s prsti popacanega kozarca.

Javno nastopanje. To je tisto, ko se moraš izpostaviti in pred drugimi povedati nekaj približno razumljivega, pri tem pa s takšnimi in drugačnimi akrobatskimi triki paziti, da se ne blamiraš. Preveč.

To so nastopi, pri katerih ni dovolj, da vztrajno mahaš z rokami, se postavljaš z mojstrsko in lično sestavljeno predstavitvijo, ko se poznavalsko smukaš okoli projektorja ali – bognedaj – grafoskopa, se zadovoljno kitiš s tremi doktorskimi nazivi ali se kot poslednji tepec na planetu sam sebi hahljaš in poslušalce – v želji po vsesplošni kimajoči naklonjenosti – čim večkrat obkladaš s puhlicami v stilu: Saj se razumemo, ne? Hehe haha hihi.

Verjetno je vsak od nas že kdaj spremenil kakšen znani naslov knjige, filma ali rekla. Tu je nekaj takih, ki so se mi že nekaj časa motali po glavi. Nato so svoje zamislice dodali še prijatelji in znanci. Če imate še kakšen predlog, ga lahko dodate v komentarju in ga bom dodal na seznam.

Seznam se hitro dopolnjuje, tako da preverite nove zamislice.

Obvious spin: Scarrie

Existential Jane Austen spin: Dilemma

Porn spin: Mali klinc

Trademark spin: Krof Monte Kristo