Pisalo se je leto 1992, ko sem zaključil drugi letnik gimnazije. Pred mano sta bila dva brezskrbna poletna meseca, vendar sem se odločil, da bi vseeno rad kaj zaslužil. Beseda je dala besedo, starešine so zavrtele nekaj telefonov in bilo je odločeno. Poštar bom. Začetno navdušenje je hitro izpuhtelo, ko sem izvedel, da se bom moral vsak dan – prav vsak dan – na osrednji ljubljanski pošti zglasiti že ob pol petih zjutraj. Kar ni pomenilo nič drugega kot to, da se je moralo večerno veseljačenje končati po dveh kratkih pijačah v lokalu na vogalu.
Ko sem tako stopal po vlažnih tlakovcih speče stare Ljubljane z olupljenimi in vremenom prebičanimi pročelji, sem na poti do enomesečne tlake srečeval sošolce in znance, ki so se majave radosti zibajoče vračali domov z bogsigavedi katere nočne zabave. Ni jim šlo v račun, zakaj hodim stran od doma, zato jih je zanimalo, kam sem namenjen. Na delo, sem jim nekoliko sramežljivo pojasnil. In po ulicah se je razlegel tak huronski smeh, da ga je mogoče slišati še danes, če na Starem ali Mestnem trgu na katero od hiš prisloniš uho.
Stare zgodbe ne utihnejo, tudi če jih prekriješ z novo fasado.