In otrok je imel. Ni bilo treba čakati. Lahko se je pohvalil, kaj vse je nabral. Ker je bil priden, vsi so mu zavidali. Toda nečesa ni razumel. Pa saj se niti ni spraševal. Takoj, ko je nekaj bilo v njegovem naročju, je vznemirljiva napetost popustila. V hipu. Dobljeno je izgubilo sijaj, razbarvalo se je. Sprožil se mu je refleks, prsti so se mu razklenili in siva brezoblična gmota, ki je bila še pred kratkim sijoča poželjivka, je pozabljena zdrsnila na tla.
Pogled je usmeril v znano smer. Usta so se mu navlažila. Obliznil se je. Želja, ta njegova nepotešena sla, mu je iztegnila roko. Prisilila ga je, da je pomignil s prstom. Pridi, pridi. In prišlo je. Dobil je. In dobil. In dobil. In dobil. In dobil. Obdobja med želim in imam so bila vedno krajša, dokler ni padel v stanje želimimam, eno enako drugemu, ko je ril skozi nagrmadeno piramido, hlastal po še, se krčevito stegoval. Pa saj se je na koncu vedno prebil na drugo stran. Toda v sebi je vsakič odvzel delček melodije in jo s trdim zvenom nepovratno spustil ven. Ni se izpel, a postajal je nem. Ves čas ga je srbelo. Pa se ni znal popraskati.