Bil je otrok. Dobil je vse. Ko se mu je v mislih izoblikovala jasna, močna, vroča, neustavljiva želja po nečem, se je spravil v pogon. Bil je glasen, odločen, z enim okvirjenim ciljem. Dobiti. Takoj. Čim prej je bilo že prepozno. Kar je bilo najlepše, ni bilo treba niti vstati, uporabil je samo svoj zavojevalski glas. In pritekli so. K njegovim nogam. Seveda, ni smel trpeti. Če je zajokal, so si mislili, da mu krvavi duša. Če se je zatresla gora, je otrok, tako so si govorili, doživel čustveni pretres. Ustregli so mu. Vsakič znova.

In otrok je imel. Ni bilo treba čakati. Lahko se je pohvalil, kaj vse je nabral. Ker je bil priden, vsi so mu zavidali. Toda nečesa ni razumel. Pa saj se niti ni spraševal. Takoj, ko je nekaj bilo v njegovem naročju, je vznemirljiva napetost popustila. V hipu. Dobljeno je izgubilo sijaj, razbarvalo se je. Sprožil se mu je refleks, prsti so se mu razklenili in siva brezoblična gmota, ki je bila še pred kratkim sijoča poželjivka, je pozabljena zdrsnila na tla.

Pogled je usmeril v znano smer. Usta so se mu navlažila. Obliznil se je. Želja, ta njegova nepotešena sla, mu je iztegnila roko. Prisilila ga je, da je pomignil s prstom. Pridi, pridi. In prišlo je. Dobil je. In dobil. In dobil. In dobil. In dobil. Obdobja med želim in imam so bila vedno krajša, dokler ni padel v stanje želimimam, eno enako drugemu, ko je ril skozi nagrmadeno piramido, hlastal po še, se krčevito stegoval. Pa saj se je na koncu vedno prebil na drugo stran. Toda v sebi je vsakič odvzel delček melodije in jo s trdim zvenom nepovratno spustil ven. Ni se izpel, a postajal je nem. Ves čas ga je srbelo. Pa se ni znal popraskati.

Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu je godila do te mere, da si je ves čas prizadeval, da bi ujel njen blagodejni zven. Ko je bil deležen te edine zveličavne besede, je bilo tako, kot bi ga po glavi pobožal ves svet in ga posrkal v samo središče vsega. Nasprotno pa, ko bi jo po vseh napetih pričakovanjih moral zaslišati, v zraku pa je obvisela samo nejasna slika staršev, na kateri se je razmazalo neskladje med glasovi in pogledi, je najprej obnemel, nato pa so ga oblike solze. V takih primerih je bil poreden. Nanj se je zgrnil ves svet. In ga pokopal pod seboj. Zato si je že zelo zgodaj zadal cilj, da bo čim več prvega in praktično nič drugega. Takrat je dojel, kaj mora narediti, da bodo z njim zadovoljni.

Rad se je igral. Veliko uric je vlagal v to, da je s kockami ustvarjal srednjeveške zgodbe, vesoljske dogodivščine in pustolovščine z dinozavri. Domišljija je bila razgibana, nikoli enaka, vedno polna. Toda nikoli se ni zaključila. Zgodbe ni bilo konec, ker je bila prekinjena. Ob prvem glasu je najprej otrpnil, potem pa razumel, da mora spustiti zaveso, da mora steči v kuhinjo, čas je za kosilo. In vedno je stekel. Vedno je pridno čakal. Vedno je bil priden. In na obrazih staršev je bil nasmešek. Starši so bili zadovoljni in zadovoljen je bil on. Vedel je, da dela prav.

Od nekdaj sem bil najmlajši. V teh dneh, ko neizogibno drvim proti čudoviti številki štirideset, vedno bolj poudarjam in si sam pri sebi domišljam, da sem šel v šolo eno leto prej, ker me je razganjalo od intelektualne globine in obče genialnosti, ampak na koncu si je le treba priznati, da je odločitev za to verjetno padla precej hitro, ko so starši ošvrknili koledar in me bežno premerili. Hja, pa ga dajva prej v šolo. Visok je dovolj, da se popraska za ušesom, z barbikami se je nehal igrati in staro mamo tudi že zna trikrat oviti okoli prsta. Tisto ljudsko pravljico o starših in njihovih otrocih pa tako ali tako vsi poznamo. Lahko bi jo naslovili Prvi na vasi.

Seveda nisem bil prvi. V ničemer (razen v številu lumparij na minuto). Ker mi šola ni bila ravno prva stvar zjutraj, ko sem odprl oči, niti zvečer, ko sem po toplem benkotu in cikcakastih zajčkih zakrmaril pod odejo, čez dan pa sva se s to – skozi moje begajoče otroške oči – odvečno ustanovo sporazumno prenašala s sramežljivimi pogledi s kotički očes, sem po ocenah sodeč životaril nekje v brezbarvni sredini. Nisem izstopal, še po višini ne. Potegnil sem se pozneje, ko je v meni začelo divjati tisoč svetov in sem risal, pisal, poslušal, bral, gledal. Še ocene so se neverjetno popravile. Toda to ni zapis o učnem uspehu. Še manj o centimetrih.

Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko sem imel kakšnih pet, šest let, sem ob nekem dogodku prešel v stanje, ko se me ni dalo potolažiti. Prijazni svet, ki se mi je še pred kratkim slikal v vseh odtenkih, je v hipu obledel in izgubil barve. Nisem razumel, kaj se dogaja, toda silovito sem začutil, da skozi zrak kot poevsko nihalo reže nevarnost. Proti meni.

S starši smo bili na še enem običajnem nedeljskem izletu. Obiskali smo Vojsko, planoto v Idrijskem hribovju, ki je pozneje, ko sem že sam zahajal v gozdove in na vrhove, nisem več videl. Toda ime še vedno nosim s seboj. Vojsko. Kraj, ki bi me kaj kmalu lahko pogoltnil. Vsakič, ko pomislim nanj, se v meni začnejo prepletati slike, ki mi pospešijo utrip, vidim neskončno zavito makadamsko cesto, jezne oblake dima, ki se valijo proti jesenskem drevju, zamegljeno postavo, ki se mi bliža. Črni mož je prišel pome. In jaz se ga bojim.