Pred nekaj dnevi sem s Tanajmlajšo igral šah. Nisem bil čisto pri stvari, kot zadnje čase pogosto nisem. Ta igra, ki je zahtevala več bližine kot hladne strategije, me je vrnila v čase, ko sem sam kot razposajeni mladenič šah igral z očetom. To je bil najin trenutek. Redko sem se umiril, ampak ko sem imel ob sobotah po kosilu pred sabo ročno izrezljane figure, je nemir izgubil bitko za prevlado.

In to ni bila samo igra. Bila je veliko več. Ko sem premikal kmete, delal rošade in na moje presenečenje očetu, ki je prebral na tone šahovskih knjig, povzročal sive lase, sem razmišljal o borovnicah s sladkorjem, s katerimi se bom popoldne sladkal pred televizorjem, ko bo na sporedu eden od številnih gusarskih filmov, ki jih obožujem, razmišljal sem o tem, koliko pasjih bombic mi lahko raznese v rokah brez posledic, tuhtal sem, od koga lahko pred ponedeljkom prepišem domače branje, spraševal sem se, kdaj gre sestra od doma, da ji bom lahko izmaknil dragocene italijanske radirke, ki jih bom v šoli zamenjal za kaj dejansko uporabnega, nato pa sem premaknil trdnjavo, da je oče samo izustil znameniti pičmadrz. To so bile te male zmage.

»Ne, oči je rekel …«

Hodil sem nekaj deset korakov naprej, pogled se mi je zažiral v s soncem obžarjene kamne, ki so že kakšnih pet ur škrtali pod utrujenimi nogami, ki so me nosile v hrib pod modro nebo, zdaj pa so pri spustu v dolino še komaj podpirale moje telo, ki se je zibalo v meditativnem stanju. Deset, petnajst zavojev nazaj sem mlajši hčeri očetovsko poznavalsko rekel, naj se kar razgleduje po prepadnih stenah, toda naj se pri tem ustavi. Oziranje po okolici in hoja v gorah ne gresta skupaj, sem dodal.

In zdaj sem na pol ujel pogovor manjše skupine za mano, v kateri je bila tudi hči. Po tonu njenega glasu sodeč se ni strinjala z novim navodilom, naj kar hodi in si ogleduje naravo. Samo naj se ne ustavlja. Njej se je očitno sprožil refleks, čez oči se ji je prikazal odtis mojih besed in je rekla: »Ne, oči je rekel …«

Oči je rekel.

Zadnjih nekaj mesecev v valovih do mene prihajajo novice iz sveta prevajalstva in s tem tudi drugih svobodnih (sic!) poklicev, ki me navdajajo z neprijetnimi občutki. Situacija že vrsto let drsi navzdol po namaščeni in nalomljeni brvi v brezno, za katerega se zdi, da nima dna, saj je vedno bolj zavit v temo. Toda kaj je ta tema? Od kod je prišla? Videti je, da je odgovorov ravno toliko, kolikor je vpletenih, in vedno, kadar v mislih dvignem kazalec in odprem usta, ko vprežem tipkovnico s tipkami, na katerih so že dodobra zlizani znaki, se zaletim v zid. Kaj naj pove človek, ki je tudi sam v tej igri? Zakaj začeti nekaj, kar je bilo že začeto neštetokrat, konča pa se vedno s pat položajem, ki še bolj razdvaja, ki še bolj v ospredje poriva ta nesrečni človeški faktor, ki napoveduje nove brezplodne debate, nove zamere, nova zavezništva, tako na odru kot za zaveso? Takšno je življenje, takšna je realnost, bi se lahko reklo. Samo ne vem, koliko mi je to všeč.

S štiridesetimi leti sem postal utrujen. Sedel sem na obrežni skali in s tisto roko, ki mi za silo še ni drhtela, poskušal prostodušno in z oblastnim občutkom potlačenih zamer in besa potrgati enolično kuliso neba, ki se je na obzorju vedno bolj kriče razlivala v nič hudega sluteče morje, ki mi je z mehurčastimi prsti objemalo razhojena stopala.

Seveda sem vedel, da kulisa ni bila ustvarjena zato, da bi jo kdorkoli spraskal, onečedil, potuhnjeno zložil in spravil v svoj žep. Ne. Tu je bila zaradi občudovanja. Pomembno je vrvela ob roju dotikov, salvi neutrudnih besed, ki so se vanjo stekale z vseh strani. Pa sem jo kljub temu večkrat poskušal sneti. In bil pri tem ob sapo.