Sedim na klopci, ugnezdeni med mlade vrbe, ki brstijo proti nebu. Te nadobudnice so upokojile svoje stare prednice, ki so izgubile bitko z višavami in so nekoč z žalujočo spokojnostjo ukrivljene veje namakale v vodo, da so kot posušeni kremplji na gladini ustvarjale brazde v času. Te sledi na površini reke, ki se urbano počasi vije skozi moje otroštvo in desetletja pozneje s pobarvanim zvokom izliva v meni, so bile vidne le za hip. Na koncu svoje kratke poti so zaklokotale in vztrepetale. Nato potonile. Kot spomini.

Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično. Z ostro konico se je, potem ko se je odrinila s police, odbila od moje glave in pristala na nogah. Na črnem ozadju platnice se je kot zlovešča monaliza vame zastrmel klovn. Saj veste, tisti iz kanalizacije, ki z ošpičenimi zobmi nakazuje, da rad žre otroke, in se, če je sila, spremeni v velikanskega jamskega pajka. Pod lobanjo, razbolelo od nenadnega srečanja z literarnim projektilom, so mi začele lebdeti misli. Tu spodaj vedno lebdijo. In se jim pridružim.

Vstal sem in knjigo položil nazaj na polico k njenim družicam. Ta polica je nekaj posebnega. V vsej svoji naglici jo dandanes, kljub temu da mi je ves čas na očeh, poredko opazim. Je polica spominov. Na njej so knjige, oblečene v prozorno plastiko.

Bil je otrok. Dobil je vse. Ko se mu je v mislih izoblikovala jasna, močna, vroča, neustavljiva želja po nečem, se je spravil v pogon. Bil je glasen, odločen, z enim okvirjenim ciljem. Dobiti. Takoj. Čim prej je bilo že prepozno. Kar je bilo najlepše, ni bilo treba niti vstati, uporabil je samo svoj zavojevalski glas. In pritekli so. K njegovim nogam. Seveda, ni smel trpeti. Če je zajokal, so si mislili, da mu krvavi duša. Če se je zatresla gora, je otrok, tako so si govorili, doživel čustveni pretres. Ustregli so mu. Vsakič znova.

In otrok je imel. Ni bilo treba čakati. Lahko se je pohvalil, kaj vse je nabral. Ker je bil priden, vsi so mu zavidali. Toda nečesa ni razumel. Pa saj se niti ni spraševal. Takoj, ko je nekaj bilo v njegovem naročju, je vznemirljiva napetost popustila. V hipu. Dobljeno je izgubilo sijaj, razbarvalo se je. Sprožil se mu je refleks, prsti so se mu razklenili in siva brezoblična gmota, ki je bila še pred kratkim sijoča poželjivka, je pozabljena zdrsnila na tla.

Pogled je usmeril v znano smer. Usta so se mu navlažila. Obliznil se je. Želja, ta njegova nepotešena sla, mu je iztegnila roko. Prisilila ga je, da je pomignil s prstom. Pridi, pridi. In prišlo je. Dobil je. In dobil. In dobil. In dobil. In dobil. Obdobja med želim in imam so bila vedno krajša, dokler ni padel v stanje želimimam, eno enako drugemu, ko je ril skozi nagrmadeno piramido, hlastal po še, se krčevito stegoval. Pa saj se je na koncu vedno prebil na drugo stran. Toda v sebi je vsakič odvzel delček melodije in jo s trdim zvenom nepovratno spustil ven. Ni se izpel, a postajal je nem. Ves čas ga je srbelo. Pa se ni znal popraskati.

Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu je godila do te mere, da si je ves čas prizadeval, da bi ujel njen blagodejni zven. Ko je bil deležen te edine zveličavne besede, je bilo tako, kot bi ga po glavi pobožal ves svet in ga posrkal v samo središče vsega. Nasprotno pa, ko bi jo po vseh napetih pričakovanjih moral zaslišati, v zraku pa je obvisela samo nejasna slika staršev, na kateri se je razmazalo neskladje med glasovi in pogledi, je najprej obnemel, nato pa so ga oblike solze. V takih primerih je bil poreden. Nanj se je zgrnil ves svet. In ga pokopal pod seboj. Zato si je že zelo zgodaj zadal cilj, da bo čim več prvega in praktično nič drugega. Takrat je dojel, kaj mora narediti, da bodo z njim zadovoljni.

Rad se je igral. Veliko uric je vlagal v to, da je s kockami ustvarjal srednjeveške zgodbe, vesoljske dogodivščine in pustolovščine z dinozavri. Domišljija je bila razgibana, nikoli enaka, vedno polna. Toda nikoli se ni zaključila. Zgodbe ni bilo konec, ker je bila prekinjena. Ob prvem glasu je najprej otrpnil, potem pa razumel, da mora spustiti zaveso, da mora steči v kuhinjo, čas je za kosilo. In vedno je stekel. Vedno je pridno čakal. Vedno je bil priden. In na obrazih staršev je bil nasmešek. Starši so bili zadovoljni in zadovoljen je bil on. Vedel je, da dela prav.