Od nekdaj sem bil najmlajši. V teh dneh, ko neizogibno drvim proti čudoviti številki štirideset, vedno bolj poudarjam in si sam pri sebi domišljam, da sem šel v šolo eno leto prej, ker me je razganjalo od intelektualne globine in obče genialnosti, ampak na koncu si je le treba priznati, da je odločitev za to verjetno padla precej hitro, ko so starši ošvrknili koledar in me bežno premerili. Hja, pa ga dajva prej v šolo. Visok je dovolj, da se popraska za ušesom, z barbikami se je nehal igrati in staro mamo tudi že zna trikrat oviti okoli prsta. Tisto ljudsko pravljico o starših in njihovih otrocih pa tako ali tako vsi poznamo. Lahko bi jo naslovili Prvi na vasi.

Seveda nisem bil prvi. V ničemer (razen v številu lumparij na minuto). Ker mi šola ni bila ravno prva stvar zjutraj, ko sem odprl oči, niti zvečer, ko sem po toplem benkotu in cikcakastih zajčkih zakrmaril pod odejo, čez dan pa sva se s to – skozi moje begajoče otroške oči – odvečno ustanovo sporazumno prenašala s sramežljivimi pogledi s kotički očes, sem po ocenah sodeč životaril nekje v brezbarvni sredini. Nisem izstopal, še po višini ne. Potegnil sem se pozneje, ko je v meni začelo divjati tisoč svetov in sem risal, pisal, poslušal, bral, gledal. Še ocene so se neverjetno popravile. Toda to ni zapis o učnem uspehu. Še manj o centimetrih.

Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv. S tem se čustveno zlorabljam in tako s tresočo roko hranim svoje obsesije, ki kot svinčena utež obležijo na neskončnih seznamih opravkov, ki raztrgajo sleherno začrtano sekundo in ki me ves čas nagovarjajo, da prehojenih sto korakov v enem dnevu ni dovolj. Vendar je tudi stoprvi korak samo lažna uteha.

Nevroze, ki mi zabašejo pljuča in zapacajo miselne štukature, se trudim enkrat bolj ali manj uspešno krotiti s stolom in bičem v roki, drugič poskušam z njimi vzpostaviti prijateljski odnos, od katerega bi imela koristi oba, neodjenljivi gospodar in ustrežljivi vajenec. Ko je vsega preveč, ko me v neskončni in vedno ponavljajoči se dirki zdrobi v kolesju samokritike, se predam. Roko podam fantu, ki me odpelje v šotor čudes. Skupaj predreva časovno opno in stopiva v prepišni prostor duhov in navihanih šepetov. Cirkuška platnena streha zaplapola, bobni s cikcakastim vzorcem zadonijo, da se z njih dvigne prah, zadržim dih, ko se luči usmerijo v fanta. Nasmehne se mi in me pri zadnjem izhodu odpelje ven proti reki. Rečici, pravzaprav …

Samozavest je bilo nekaj, kar sem vedno občudoval pri drugih. S prikritim strahospoštovanjem sem se nadejal, da si bom tudi sam nekoč nadel tak plašč nepremagljivosti in odločnosti ter se obdal s pravilnimi, trdnimi odločitvami, ki bi mi bile v ključnih trenutkih vedno pri roki. Navzven je bilo moč čutiti mirno gladino morja, toda globoko v meni, v tistih osebnih kotanjah, ki jih strahoma skrivamo pred drugimi, so se mrzlično pretakali hladni in vroči tokovi ter ustvarjali nemir. Bil sem visok, toda počutil sem se majhnega.

S to majhnostjo je bilo veliko dela. Mlini surovih misli so mleli dan in noč. Na vsak način sem želel, da me čisto vsi po vrsti sprejmejo, vidijo, se uklonijo mojim pogledom, ki sem jih z dobršno mero vztrajnosti in nepopustljivosti poskušal vcepiti drugim, dokler nisem bil moder v obraz. Če so drugi neomajni, sem lahko tudi jaz, sem si rekel. Toda vedno znova se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ni bilo učinka ali pa je bil zanemarljiv. Bolj sem trmasto rinil navzgor, bolj sem se zaplezal. Nisem mogel ne naprej ne nazaj in začel sem se spraševati, kaj je narobe z mano. Samozavest sem iskal v drugih in jo izgubil v sebi.

Nekaj misli ob dnevu prevajalcev. Prevajati oziroma podnaslavljati (čisto na začetku nekaj »šveckih akcionerjev« z zgodbo (no, filmi za odrasle so bili v bistvu francoski in so dejansko imeli zgodbo, govorili so za en normalen celovečerec) sem začel daljnega leta 1996, ko smo še imeli katodne televizorje, znucane tipke na daljincih, monitorje, ki so ti z vsako uro dioptrijo povečali za eno cifro, videorekorderje s šestimi glavami (če si imel srečo ali bogate starše), s kavo polite slovarje iz leta 1956 in 99 poskusov, da smo z modemi želvje hitrosti 33,6 Kb/s dostopali do Altaviste (»Google?« »Pha, kakšen Google«). To so bili časi, ko smo debelino dialog list za filme merili v decimetrih. To so bili tudi časi, ko smo zagrešili marsikateri kiks in odnesli živo glavo. In to so bili tudi časi prevajalskih programov v DOS-u.