V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.

Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.

Morje. Ta obljubljena dežela miru in zamaknjenega stanja, v katerem je dovoljeno vse. Mokri eldorado, za katerega se je marsikdo pripravljen zakreditirati, da bodo nasrkali še otroci in vnuki in pravnuki. Privlačni končni cilj za tiste, ki lahko v petek zaklenejo vrata pisarne že ob pol enih. Morje, kjer ne glede na majhnost države srečaš rojake, ki so ti vedno pripravljeni priskočiti na pomoč s hladnim špricerjem. Morje, zapisano v zlatih črkah. Neonski napis, ki ti nudi tolažilno zatočišče, ko moraš napisati že deseti odgovor nejevoljni stranki, ki ti z vsiljivimi vprašanji preprečuje, da bi šel s kolegi na krepčilno kavo, na kateri se do golega ogloda pregovorne kosti. Morje, v katerega se zlivajo vsi cinični in privoščljivi tokovi. Morje, v katerem vsi lulajo. Razen tebe. Morje, paradni konj, ki potepta celo smučarijo v Val Thorensu.

Morje. Beseda je večna. Z leti se samo spremeni pogled nanjo.

Danes nam je umrl hrček. Malo kosmato bitje, ki je še včeraj navdušeno plezalo po vseh možnih kotičkih, se je na rojstni dan starejše hčerke splazilo iz svoje hiške, kot da se želi posloviti, se utrujeno, napol slepo, majavih nog uleglo na slamo in za vedno zaspalo. Poslovilo se je. Življenje in smrt. Nekaj se rodi, nekaj pomaha v slovo. Kar tako. Življenjski cikel. Za nekatere se sklene hitreje kot za druge. Toda ne glede na to, koliko traja to obdobje, ki ga preživimo odprtih oči, skriva v sebi neskončno število trenutkov, ki jih vsrkamo, vzamemo zase, naredimo iz njih življenjsko igro. Vsaj tako se nam zdi.

Igra. Samo ena beseda. Pa vendar iz dneva v dan vedno bolj oddaljena, sprevržena, izmaličena. Izgublja na pomenu. Sklonjenih glav s prsti tapkamo, vlečemo, ne zmenimo se za okolico, ki je okleščena na nekaj deset centimetrov. Svet se skrči, vsi smo enaki, življenje živimo med srečnimi ničlami in enkami, medtem ko spomini samevajo. Oddaljeni spomini so vedno bolj podobni trenutnim zadovoljitvam. Prihajamo do točke, ko bo včeraj enako danes in enako jutri. Kaj bomo lahko pripovedovali? Če te ni v okolju, v katerem lahko slehernik tvoj obstoj potrdi z gumbom odobravanja, lahko pozabiš na včeraj, danes in jutri. Pozabiš lahko na spomine. Tako ali tako te lahko nanje spomni računalnik, program, aplikacija. Ničle in enke. Predvsem ničle. Vsi vemo vse, nihče ne ve nič. Pa vendar kimamo, mrzlično pritiskamo gumbe. Nenapisano pravilo. Drug drugega trepljamo po ramenih in spominjamo, da življenje teče. Brcamo čas v kot. Živimo tako hitro, da bomo na koncu pozabili umreti.

Štiri minute čez sedmo dobim prst v oko. Že v naslednji sekundi me nekoliko preveč navdušeno stresejo otroške ročice. Vstani, oči, vstani, ura je sedem pa štiri. Jutro. Kot vedno pride prekmalu. Previdno odlepim najprej eno oko, nato še drugo in se vsemu navkljub nasmehnem. Zadovoljno prikimam. Ponoči mi je uspelo pretentati misli, da so za hip pozabile name. Trajalo je nekaj ur premišljenega prekladanja po postelji, vendar sem le dočakal trenutek, ko so se vrata na drugo stran toliko priprla, da sem smuknil skozi. V deželo, v kateri se je dovoljeno umiriti. V prostor, ki te kot nevidna reka vrtinčasto odnaša v zaodrje. Takšne nočne borbe s samim seboj, ko se v ringu spopadeta Hulk Zbezljan in Viktor Mirni, so pogosto na sporedu. Velikokrat zmaga Viktor, toda šele po enajstih, dvanajstih mučnih rundah. Ko že vse predolgo traja in bi vsi šli radi domov. Nehaj že težiti, se zasliši skozi salve naveličanih žvižgov gledalcev. Neslavno zaspim.