Tišina me je nagovarjala. V samoti stanovanja se je mamljivo odbijala od sten mojih miselnih hodnikov in me zarotniško s prstom vabila k sebi. Pridi, pridi. Saj veš, da hočeš. Vzemi. Tu je. Mencal sem. Nekaj ovir je še bilo v meni, vendar sem čutil, da se podirajo. Hodil sem gor in dol ter si obupno želel, da bi si grizel nohte, čeprav tega nisem nikoli počel. Nikogar ni bilo. In nikogar ne bo še zelo dolgo. Nekaj ur. Tu, pri nas doma, se je življenje med tednom v polnem ritmu zganilo šele popoldan.

V dnevni sobi sem pustil skoraj prazno škatlo piškotov in pesimističen kozarec mleka ter naredil nekaj neodločnih korakov proti predsobi. Gole noge so se mi ugrezale v temnorjavi itison, da so me njegove mehke ščetine žgečkale med prsti. Čim prej se bo treba obuti, sem si rekel. Tako je, se je zahihitala tišina in navdušeno zaploskala. Čim prej. Pojdi tja. Odpri. Odpri. Čakajo te.

Oče sem postal z 28 leti. V današnji dobi, ko je precej modno ali neizogibno imeti otroke, ko ti odpadejo že vsi zobje in ko zgradiš že šesti prizidek na družinski hiši, ki je stala že takrat, ko še Marija Terezija ni imela šestnajstih otrok, se zdi to zelo kmalu. Če se danes ozrem, nekaj let prekmalu. Ampak takrat sem v svet starševstva zajadral s polnimi pljuči, samozavestno, poznavalsko, odločno, brez tresočih nog. Saj tako je tudi prav, ker nikoli ni primeren čas za otroke. Nikoli. Skočiš v ledeno vodo, v kateri se vsi svetovni priročniki o vzgoji, ki se jih tako krčevito oklepaš, tako ali tako zmočijo. Ostanejo zgolj zmazki na papirju. Nič te ne more pripraviti na to, kar prihaja. Če seveda odmislim praktične vaje, kako plastičnega otroka s turkizno modrimi očmi in petcentimetrskimi trepalnicami poštupaš do belega in ga zaviješ v tetra plenico.

Tistega dne je že zgodaj sijalo sonce, ki pa ni bilo svobodno. Prijetno božajoči žarki so v tisti pomladi prodirali v mojo sivo sobo in me davili ter se ovijali okoli mojih rok, ki so kot težek pozabljen spomenik nemočno obtičale na mizi. Razposajeni otroški vzkliki z ulice so me vlekli za ušesa, namišljene vonjave z nedeljskih piknikov ob gozdnem potoku, ki so sledili, so odpirale moje nosnice. Tistega dne ni bilo malinovca zame. V zaporu sem bil.

Gomazelo je po mojem telesu. Sedel sem na zelenem škripajočem stolu, ki pa je tistega jutra ostal nem. Škripajoči stoli so znamenje živahnega življenja, v meni pa je vse umiralo. Iz minute v minuto, iz ure v uro sem nepremično strmel v odprto knjigo in ves čas nihal na robu joka in smrtnega obupa. Vsaka posamezna beseda, ki sem jo s pogledom ošinil, je vame zarezala kot razbeljen, zarjavel nož. Reka besed se je zlivala v novo reko besed in vse to razbesnjeno vodovje stavkov je bušnilo vame, da sem bil ohromljen. Potolčen. Potlačen v blato. Pozabljen od sveta. V zaporu.

Prevajalci nismo slovarji na dveh nogah, veliko pa gledamo vanje. V slovarje, ne noge. Vsaj tisti, ki prevajanja ne jemljemo z levo roko. Tisti še posebej. Čeprav se vsak dan spopadamo z več tisoč besedami, ki jih lomimo, upogibamo, sestavljamo, vstavljamo, malikujemo, preziramo, ne pomeni, da vsak trenutek poznamo vse njihove pomene. Neredko nas drugi stisnejo v mučni kot z navidez precej preprostim vprašanjem: Kaj pomeni XY? (Vstavite besedo, kot je irksome, obsequious ali repudiate, na primer). Ta vprašanja niso rezervirana samo za delovna okolja, ampak nas presenetijo na vsakem koraku – med plezanjem v Tibetu, ob pol treh zjutraj po burni zabavi ali ko imamo polna usta palačink. Ko odgovorimo, da ne vemo iz glave in moramo pogledati v slovar, nam namenijo nejeveren pogled, ki sporoča, da smo z odgovorom najmanj izdali državo, in v njih se še poglobi prastaro prepričanje, da prevajalci nismo nič drugega kot premeteni bleferji, ki lovimo bližnjice in svoje neznanje skrivamo za platnicami slovarjev. Nič čudnega, da se vsak, ki je imel v četrtem razredu osnovne šole angleščino 4 do 5 in se v družbi rad pohvali, da nikoli ne bere podnaslovov, ker vse razume, čuti dovolj usposobljenega za prevajanje. Ampak to ni zapis o modernih časih, v katerih vsak zna vse.

To je zapis o ljudeh, s katerimi imamo prevajalci pogosto opravka in nam kalijo mir, ki ga tako vneto negujemo z rednimi odmerki kave. Kofeinski pripravki so antibiotiki prevajalcev.