Tišina me je nagovarjala. V samoti stanovanja se je mamljivo odbijala od sten mojih miselnih hodnikov in me zarotniško s prstom vabila k sebi. Pridi, pridi. Saj veš, da hočeš. Vzemi. Tu je. Mencal sem. Nekaj ovir je še bilo v meni, vendar sem čutil, da se podirajo. Hodil sem gor in dol ter si obupno želel, da bi si grizel nohte, čeprav tega nisem nikoli počel. Nikogar ni bilo. In nikogar ne bo še zelo dolgo. Nekaj ur. Tu, pri nas doma, se je življenje med tednom v polnem ritmu zganilo šele popoldan.
V dnevni sobi sem pustil skoraj prazno škatlo piškotov in pesimističen kozarec mleka ter naredil nekaj neodločnih korakov proti predsobi. Gole noge so se mi ugrezale v temnorjavi itison, da so me njegove mehke ščetine žgečkale med prsti. Čim prej se bo treba obuti, sem si rekel. Tako je, se je zahihitala tišina in navdušeno zaploskala. Čim prej. Pojdi tja. Odpri. Odpri. Čakajo te.