Bil sem precej živahen in razposajen fant. Mir je bil stanje duha, ki ga nisem poznal. Vsak prosti trenutek sem strastno izkoristil za to, da sem letal po tlakovanih mestnih ulicah in strmih grajskih pobočjih, se brezciljno – po kavbojsko, z glasnim ustnim streljanjem (pa, pa, pa!) – izgubljal po vlažnih meščanskih hodnikih, tako da so me včasih našli šele po več urah, in si bojevito skakal v lase s sestro, ki me je nekoč z okna v drugem nadstropju rotila, naj ji v kanal – ne, ne, ne! – ne vržem njej ljubega dežnička, jaz pa sem se smejal in smejal in smejal. Ni bilo lepo, bilo pa je zabavno in predvsem pustolovsko. Če sem že miroval, sem pri tem vneto požiral film za filmom in potem, v slogu akcijskega junaka, izvajal levje skoke na domačem kavču. Bile so tudi pravljice na kasetah, vendar sem v trenutkih, ko je črn ptič ravno hotel izmakniti zlato jabolko, na mehkem rjavem itisonu delal prevale in noge stegoval v majavo svečo. Navduševal sem se. In navdušujem se še danes. Zelo in silovito. Kot da bi mi kdo prišepnil, naj pohitim, ker bom jutri na koncu poti.

Razmišljam. Včasih preveč, skoraj nikoli premalo. Ko minevajo težke, dolge ure, ki jih trošim, da se prebijem iz enega delovnega dneva v drugega, ko ure minevajo kot minute in minute kot ure, se sprašujem, čemu vse to. Zakaj sploh to počnem? Zakaj se tako naučeno vsak dan usedem pred računalnik, zakaj vedno znova v roke vzamem knjigo, zakaj se – ko je okoli mene že dolgo tišina sanjajočih – poglabljam v filmski svet, zakaj se tudi (ali pa zlasti) ob slabem vremenu odpravim na tek, zakaj načrtujem, si postavljam cilje, zakaj konec koncev pišem to?

Ta večer bo moj dan. Otroka sta pokrita, pravljica je prebrana, iz sobe se zdaj sliši samo smrčanje, žena je nekje zunaj s prijateljicami. Iz zamrzovalnika zadovoljno vzamem Hoferjeve ribje palčke, jih odberem sedem in pol, kolikor znaša polovica, in jih lično zložim v keramično posodo, ki jo vstavim v pečico, ko temperatura doseže 200 stopinj. Vmes iz hladilnika vzamem steklenico sveže kokakole, ki se je prijetno hladila že od jutra, ko sem začel današnjo običajno deseturno tlako tapkanja po tipkovnici. Natočim jo v tridecilitrski kozarec in pri tem pritajeno zavriskam kot otrok, ko na polici opazim kos orehove potice, ki se – in to je ena od tistih večnih življenjskih ugank – že nekaj dni nedotaknjen svaljka na kavnem krožničku vsem na plenilskih očeh. Medtem ko čakam, da se palčke segrejejo do te mere, da bom ob njihovem zlaganju na krožnik užitkarsko stokal uh ah uh uh uh, iz hladilnika vzamem še kozarec taboljše gorčice, ki mi jo je svak prinesel iz Francije in te tako zažge, da je naslednji dan prava veselica. Z žličko jo kanem na krožnik, odrežem še kos alpskega hlebca – prav tako iz Hoferja – in, ko so palčke že na krožniku, vse skupaj zložim na pladenj. Ne pozabim niti na prtičke.

Vsakič, ko slišim, da je Stephen King pisec grozljivk, se nasmehnem. Ko nato slišim, da je najbolj znan po Mačjem pokopališču, se nasmehnem še drugič (prav zanimivo, koliko mnenj o njem se izkleše samo na podlagi te knjige oziroma filma). Seveda, v svojih najboljših letih je mojstrsko krmaril po razburkanih rekah sveta, v katerem so nam kri pili vampirji (‘Salem’s Lot), družinsko energijo izsesali hoteli (The Shining), nas mrcvarili stekli psi (Cujo), v kanalizacijo skušnjavsko vabili klovni (It) ali so nas imeli največji občudovalci tako radi, da so nas pohabili (Misery). Res je, vse to je King.

Toda v svoji pisateljski karieri, ki se je začela pred kakšnimi štiridesetimi leti in jo v zadnjih letih nadaljuje z ubijalskim tempom, je nanizal precej več zgodb, v katerih strahu ne sejejo vesoljci, volkodlaki in obsedeni avtomobili. Te zgodbe so bližje našemu domu, našim domačim, sorodnikom in prijateljem. So zgodbe našega dvorišča, ulice, kraja, mesta. To so zgodbe življenja, v katerem bi se lahko znašel slehernik. Iz naivnih mladostnih let nas popeljejo na negotovo pot odraslosti (The Body), razgalijo našo zarotniško, spletkarsko plat (Needful Things) ali podrejo tiste štiri stene, za katerimi običajno skrivamo potlačene strahove in se izživljamo nad nemočnimi (Dolores Claiborne, Gerald’s Game). To niso grozljivke, so pa pretresljive, grozne. Toda grozne skozi prizmo človekovih dejanj ali nedejanj, če hočete. Lepota teh zgodb je prav v tem, da so tako preprosto človeške, da mestoma zaboli. In zaboli prav tam, kjer se razgaljajo rane človeštva.

Med temi čudovitimi zgodbami je tudi draguljček, ki mi je še posebej blizu. K njej se vračam vsaj enkrat letno, običajno takrat, ko je vsega preveč, ko se mi zdi, da ne dohajam več sveta, ki me začne dušiti kot težka, prašna odeja.

The Last Rung on The Ladder (Zadnji klin lestve) je kratka zgodba iz Kingove prve zbirke Night Shift. Zdi se, kot da se je zgodba pomotoma znašla v tej knjigi, saj v njej na nas ne prežijo mutirane podgane (Graveyard Shift), ne pobijajo stroji (The Mangler) in nobena zlovešča sila s koruznega polja ne obsede otrok (Children of the Corn).

Larry prejme pismo sestre Kitty, s katero sta se z leti zelo oddaljila. Spomini ga ponesejo nazaj, ko sta bila še otroka in sta se igrala v skednju. Po razmajani lestvi sta se povzpela na vrh, se po tramu premaknila nad seno in se s kakšnih dvajsetih metrov pognala v globino. Zabave je bilo konec, ko se je stara lestev, ki bi jo moral oče že zdavnaj zamenjati, razlomila ravno takrat, ko je po njej plezala Kitty. Obvisela je na zadnjem klinu. Larry ni razmišljal in je panično pod njo začel metati seno na kup. Uspelo mu ga je nametati toliko, da je, ko se Kitty ni mogla več držati in se je zgrmela proti tlom, ublažilo njen padec. Poškodba ni bila huda, zlomila si je zgolj gleženj. Toda ta poškodba je napovedovala nekaj večjega, večjo tragedijo, do katere je prišlo pozneje, ko je med njo in bratom že zazevala praznina praznih obljub in upanj. In takrat ni bilo nikogar, ki bi priskočil na pomoč.

Zgodba me z vsakim letom bolj presune. Napisana je bila v nekem drugem času, zelo aktualna pa je danes, ko vsi hitimo, gledamo predse in ne vidimo, kaj se dogaja okoli nas. Ne ustavimo se, da bi predelali tisto, kar nam govorijo drugi, ampak se posvečamo svojemu času, ki na nas neusmiljeno pritiska in nas ne izpusti iz svojih krvavih krempljev. Divjo dirko pehanja po stvareh, ki naj bi nam nekega dne prinesle čas, ki si ga tako želimo, vendar ga ne ujamemo, ustavi šele tragični dogodek. Toda takrat je prepozno. In tako si poleg vsega nase oprtamo še breme krivde, ki ga nosimo s seboj vse življenje.

Zgodba ima samo trinajst strani, vendar nosi sporočilnost cele knjige.