Kako bi bilo, če bi vsak od nas že ob rojstvu vedel, koliko srčnih utripov je do smrti?

Kaj se zgodi s človekom po težki, hudi, veliki preizkušnji? Morda zleze vase in se zapre pred svetom, ki mu je tako kruto razparal dušo. Mogoče začne sovražiti ljudi, ker v njih vidi upanje, ki je v njem ugasnilo. Morebiti iz njegovega bistva začne streljati cinizem, da bi ublažil bolečino, ki mu srdito stiska srce. Zna tudi biti, da prevzame vlogo igre, ki kot nevidna maska skriva trpljenje; trpljenje, ki tiho brbota tik pod površjem. Vsemu temu je nekaj skupnega. Človek se počuti ujetega, lastna koža mu je zapor, iz katerega ne vidi izhoda. Ta zahrbtna bolečina, ki kot nepopustljivi prst pritiska nanj, ga poskuša streti in mu ne pusti dihati, megli mu pogled v svet. Vse to je zanj preveč, občutek ima, da za vsakim vogalom nanj preži zver, ki pomeni konec. V glavi mu švigajo misli, se prepletajo in ustvarjajo nenavadne slike, ukrivljajo resničnost. Nato pridejo na vrsto besede, ki prizadenejo. Druge.

Kot mladostnik nisem rad bral. Knjig sem se otepal z vsemi štirimi. Pravzaprav sem se knjig bal, tako zelo, da mi je šlo na jok, ko je bilo treba v osnovni šoli prebrati Pod svobodnim soncem (Danes na ta vrh slovenske proze gledam z neizmernim občudovanjem.) in potem napisati obnovo. S to beštijo v dveh zvezkih se nikakor nisem mogel spopasti. Bila je ena sama groza. Takrat sem si zabičal, da ne bom nikoli več prebral niti ene knjige. Kako sem se motil.

Situacija na prevajalskem trgu je vse prej kot rožnata. Stavek je že tako zlizan, zdrajsan, polikan, znucan, prežvečen, da ga sploh ne zaznamo več. Podobno kot pri glasbi v dvigalu. Ali v kitajski restavraciji, v kateri se en in isti CD predvaja v nedogled.

Naš fokus, kot prevajalcem, je popolnoma drugje. Kako biti čim cenejši in čim hitrejši. Smo v dobi, ko se borimo za vsako prevajalsko minuto, za vsak znak, za vsako besedo, za vsako stran. Cene za prevode vztrajno padajo, zato je treba v časovni enoti spraviti pod streho čim več minut, znakov, besed ali strani. In pri tem, če za trenutek odmislimo vse zunanje dejavnike, kot so družina, prijatelji, skratka karkoli, kar je pol metra oddaljeno od treh 24-palčnih monitorjev, vrča kave in zmahanega stola, podprtega z neuporabnima orjakoma po imenu Veliki Oxfordski slovar, trpi kakovost.