Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.

Hotel DistUrbia je ležal na glavni ulici glavnega mesta Eskapville. Na videz nič posebnega, kitil se je le s tremi zvezdicami, toda nahajal se je ob najprometnejši cesti, zato so bile njegove kapacitete večinoma zasedene. Prek ceste se je razprostiral velik park, kjer so ob popoldnevih posedali meščani. V hotel so zahajali turisti, taki z nahrbtniki, kot tudi taki, ki si zaradi vseh dragih pritiklin, ki so jim visele okoli vratov, niso mogli ali hoteli privoščiti dražjih nočitev. V njem so bivali “stanovalci,” ki so za diskotno ceno dobili drugi dom. Sobe pa se je dalo najeti tudi za eno uro; tudi za pol ure, če si bil rad hiter.