Čas miru je bil vedno bolj nasilen, pregret od hladnih čustev. Skrival sem se, vsaj poskušal sem. Pljuča sem si napolnil z željo po premikanju, izdihnil sem postano mešanico predaje in naveličanosti. Želel sem kričati, povedati svetu, da nikakor ni vse zaman, toda grlo se je stisnilo v brazgotinasto gmoto. Kako rad bi pokazal, zarezal v zrak, da se da, toda roka mi je od premnogo neuspelih poskusov kot posušena veja obvisela na robu mize.

Zato sem sedel v tišini. Skrival sem se, vsaj poskušal sem.

Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da boš razočaran. Temnozeleni kavč v obliki črke L, ki se je s krajšo stranico tesno prilegal bež steni s tapetnim retro vzorcem in babičinim gobelinom ter je bil zaradi mojih neumornih levjih skokov na njem na hrbtni strani izdatno ojačan, si je lahko oddahnil. Tokrat sem – kot sem bil dolg in širok – zleknjen na njem miroval. Vsake toliko sem zadovoljno pomigal s prsti na nogah, ko sem iz belo-modre skodelice imitacije kitajskega porcelana v usta nesel zvrhano žlico borovnic, na katerih se je lesketal sladkor. Nekaj posod teh slastnih gozdnih sadežev smo družinsko nabrali dan prej, v soboto. V tistih časih so bili klopi še prijaznejši in niso polnili časopisnih vrstic.

Disclaimer:

KAJ TA ZAPIS NI

Predvsem ne gre z poglobljen potopis, našopan s podatki o zgodovini od kamene dobe naprej. Tu tudi ne boste našli razčlenjenega seznama irske flore in favne (čeprav to neizbežno omenim), popisanih vrst alkoholnih pijač (čeprav sem jih neizbežno konzumiral), ne bom po vsakem tretjem stavku napisal Slainte ali Fáilte romhat isteach, čeprav izreki v irščini (irski gelščini) visijo po vseh stenah in vratih (in jih še marsikateri Irec ne zna prevesti) ter jih najdete na vsakem stojalu vogalne trgovinice s spominki. Aja, ta zapis prav tako ne bo povsem v skladu s smernicami knjižne slovenščine. Ne bo visokoletečih metafor in globoko zvenečih besed. Tudi jaz kdaj rabim oddih.

In ne bom pisal »midva«, »najina« in podobnih dvojinskih for, ker je to podobno kot teženje s slikami svojih otrok na obletnicah. Annoying, skratka. Bistvo je, da nisem bil sam. In bistvo je, da je tokrat podmladek ostal doma.

Sedim na klopci, ugnezdeni med mlade vrbe, ki brstijo proti nebu. Te nadobudnice so upokojile svoje stare prednice, ki so izgubile bitko z višavami in so nekoč z žalujočo spokojnostjo ukrivljene veje namakale v vodo, da so kot posušeni kremplji na gladini ustvarjale brazde v času. Te sledi na površini reke, ki se urbano počasi vije skozi moje otroštvo in desetletja pozneje s pobarvanim zvokom izliva v meni, so bile vidne le za hip. Na koncu svoje kratke poti so zaklokotale in vztrepetale. Nato potonile. Kot spomini.