Zmrznil sem. Pravzaprav ne vem, če bi temu lahko tako rekel. Ko sem imel kakšnih pet, šest let, sem ob nekem dogodku prešel v stanje, ko se me ni dalo potolažiti. Prijazni svet, ki se mi je še pred kratkim slikal v vseh odtenkih, je v hipu obledel in izgubil barve. Nisem razumel, kaj se dogaja, toda silovito sem začutil, da skozi zrak kot poevsko nihalo reže nevarnost. Proti meni.

S starši smo bili na še enem običajnem nedeljskem izletu. Obiskali smo Vojsko, planoto v Idrijskem hribovju, ki je pozneje, ko sem že sam zahajal v gozdove in na vrhove, nisem več videl. Toda ime še vedno nosim s seboj. Vojsko. Kraj, ki bi me kaj kmalu lahko pogoltnil. Vsakič, ko pomislim nanj, se v meni začnejo prepletati slike, ki mi pospešijo utrip, vidim neskončno zavito makadamsko cesto, jezne oblake dima, ki se valijo proti jesenskem drevju, zamegljeno postavo, ki se mi bliža. Črni mož je prišel pome. In jaz se ga bojim.

Do sebe sem vedno bolj nepopustljiv. S tem se čustveno zlorabljam in tako s tresočo roko hranim svoje obsesije, ki kot svinčena utež obležijo na neskončnih seznamih opravkov, ki raztrgajo sleherno začrtano sekundo in ki me ves čas nagovarjajo, da prehojenih sto korakov v enem dnevu ni dovolj. Vendar je tudi stoprvi korak samo lažna uteha.

Nevroze, ki mi zabašejo pljuča in zapacajo miselne štukature, se trudim enkrat bolj ali manj uspešno krotiti s stolom in bičem v roki, drugič poskušam z njimi vzpostaviti prijateljski odnos, od katerega bi imela koristi oba, neodjenljivi gospodar in ustrežljivi vajenec. Ko je vsega preveč, ko me v neskončni in vedno ponavljajoči se dirki zdrobi v kolesju samokritike, se predam. Roko podam fantu, ki me odpelje v šotor čudes. Skupaj predreva časovno opno in stopiva v prepišni prostor duhov in navihanih šepetov. Cirkuška platnena streha zaplapola, bobni s cikcakastim vzorcem zadonijo, da se z njih dvigne prah, zadržim dih, ko se luči usmerijo v fanta. Nasmehne se mi in me pri zadnjem izhodu odpelje ven proti reki. Rečici, pravzaprav …

Samozavest je bilo nekaj, kar sem vedno občudoval pri drugih. S prikritim strahospoštovanjem sem se nadejal, da si bom tudi sam nekoč nadel tak plašč nepremagljivosti in odločnosti ter se obdal s pravilnimi, trdnimi odločitvami, ki bi mi bile v ključnih trenutkih vedno pri roki. Navzven je bilo moč čutiti mirno gladino morja, toda globoko v meni, v tistih osebnih kotanjah, ki jih strahoma skrivamo pred drugimi, so se mrzlično pretakali hladni in vroči tokovi ter ustvarjali nemir. Bil sem visok, toda počutil sem se majhnega.

S to majhnostjo je bilo veliko dela. Mlini surovih misli so mleli dan in noč. Na vsak način sem želel, da me čisto vsi po vrsti sprejmejo, vidijo, se uklonijo mojim pogledom, ki sem jih z dobršno mero vztrajnosti in nepopustljivosti poskušal vcepiti drugim, dokler nisem bil moder v obraz. Če so drugi neomajni, sem lahko tudi jaz, sem si rekel. Toda vedno znova se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ni bilo učinka ali pa je bil zanemarljiv. Bolj sem trmasto rinil navzgor, bolj sem se zaplezal. Nisem mogel ne naprej ne nazaj in začel sem se spraševati, kaj je narobe z mano. Samozavest sem iskal v drugih in jo izgubil v sebi.

Tistega dne sem trikrat bežal. Vse skupaj se je začelo, ko se je kolega z ulice nekemu mulcu uscal na glavo. Ne polulal, uscal. Bil je lep dan. V tistih časih so bili vsi dnevi lepi, zlasti če smo na pločniku igrali hokej. Na cvilečih kotalkah na paščke, ki smo jih izbrskali po kleteh ali izmaknili sestram, smo s čisto pravimi hokejskimi palicami nekoč kosmato teniško žogico nabijali od ene razmajane gajbice do druge.

Kot vedno smo igrali do deset, brez razlike dveh golov. Bilo je devet proti devet, tako da je naslednji gol odločil zmagovalca. Napetost je raztegovala zrak in iz njega iztiskala čas, da je ta zamrznil v trenutku. Zdelo se je, da od zdaj naprej vse odloča o življenju. Dvomim, da je tisti hip kdo dihal. Z vso odločnostjo, ki jo premore desetletnik, ki bi se rad dokazal, sem se pognal proti nasprotnikovemu golu. Čutil sem, da prihaja moj čas. Zamahnil sem s palico, da bi žogico zabil v zgornji levi kot gola, ko sem zaslišal vpitje. Prebudil sem se iz zamaknjenosti svetovnega hokejskega prvaka in opazil kolega, kako drži mulca za ramena in ga krčevito trese, da so zobje paglavca šklepetali kot kastanjete. Mulo je – tako kot mi vsi – živel na isti ulici in nas je vedno samo opazoval, kako s poniji dirkamo do konca ulice, skačemo gumitvist ali zažigamo figurice.

Mali je v rokah držal plastičnega okostnjaka.