V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.

Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.

Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor. Ograje stopnišča se je krčevito oklepal, kot da ne bi zaupal svojim nogam. Pod očmi je kot opomnik dneva nosil težke počrnele vreče, ki so ga žgale kot razpihana žerjavica. Ko se je privlekel do vhoda, je – kot vedno – želel pozvoniti, nato si je premislil, razprl suhe ustnice, kot da bi se nečesa spomnil, in v žepu pobrskal za ključi. Skoraj neslišno je odklenil vrata in vstopil.

V stanovanju ga je pozdravila grobna tišina, ki se je z vso silo zgrnila nanj. Kot vkopan je stal na pragu predsobe in se počutil kot vsiljivec. Ko je iz kuhinje zaslišal hladilnik, kako se je stresel, in ko mu je na uho prišel zvok nožic, ki so nedaleč stran v kletki mrzlično tekale po plastičnem kolesu, si je za trenutek oddahnil. Doma sem, si je rekel.

Morje. Ta obljubljena dežela miru in zamaknjenega stanja, v katerem je dovoljeno vse. Mokri eldorado, za katerega se je marsikdo pripravljen zakreditirati, da bodo nasrkali še otroci in vnuki in pravnuki. Privlačni končni cilj za tiste, ki lahko v petek zaklenejo vrata pisarne že ob pol enih. Morje, kjer ne glede na majhnost države srečaš rojake, ki so ti vedno pripravljeni priskočiti na pomoč s hladnim špricerjem. Morje, zapisano v zlatih črkah. Neonski napis, ki ti nudi tolažilno zatočišče, ko moraš napisati že deseti odgovor nejevoljni stranki, ki ti z vsiljivimi vprašanji preprečuje, da bi šel s kolegi na krepčilno kavo, na kateri se do golega ogloda pregovorne kosti. Morje, v katerega se zlivajo vsi cinični in privoščljivi tokovi. Morje, v katerem vsi lulajo. Razen tebe. Morje, paradni konj, ki potepta celo smučarijo v Val Thorensu.

Morje. Beseda je večna. Z leti se samo spremeni pogled nanjo.

Spomnim se, da je bilo po turnirju. V tistih časih, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo se navdušeni pionirji večkrat letno udeležili rokometnih dogodkov po Sloveniji, ki je takrat za nas pomenila ves svet. Vsakič, običajno je bilo to v soboto, smo se po navodilih dobili »pod uro« na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se z nekaj sendviči in sokovi »Visoki C« v nahrbtnikih odpravili v Celje, Novo mesto, Koper, na Ig. Tokrat nas je pot zanesla v Škofjo Loko, kjer je domoval močni klub Termopol.

Ljubljanske Prule so takrat imele ime. Rokometni klub z veliko začetnico. Tudi mi, mladiči, smo upravičili sloves. Tisto soboto smo se izkazali. Bili smo dobri. Kaj, bili smo odlični. Tako odlični, da nas je trener, živa legenda, po turnirju vse povabil na zasluženo kremšnito. In jupi. Bili smo še otroci, zato je to bilo tako, kot bi zadeli na loteriji. Z medaljami okoli vratu – zlatimi, srebrnimi, bronastimi, ni bilo pomembno – smo se zakadili v gostilno na lokalni avtobusni postaji in rahlo skrivljene vilice nemudoma zarili v sladko naslado. Med polnimi grižljaji smo zagreto obujali trenutke izpred nekaj ur in svet okoli nas se je pomanjšal na nekaj metrov okoli majavih miz. Ko si mlad, je okolica precej skrčena, domišljija pa ne pozna meja. Toda kljub vsej tej otroški brezmejnosti si ne bi niti v sanjah mislil, kaj me je čakalo doma.