Zadnje čase me veliko obkrožajo predmeti iz otroštva in mladih dni. Očitno prihajam v tista leta, ko k sebi kličem posebne spomine, ki se kot veter ujemajo v jadra moje ustvarjalnosti. Eni kupujejo harleyje in se oblačijo v havajske srajce (no, danes je morda ekvivalent ustanavljanje startupa ali tekmovanje, čigav tvit bodo prej objavili v časopisu ali na teveju), jaz pa razstavljam spomine in jih oblikujem v besedne štukature. To počnem zlasti zato, da bi poskušal razumeti tistega človeka, danes že skoraj neznanca, ki je nekoč živel v mojem telesu. Včasih se kar ne morem načuditi, kako so nekateri ljudje, ki jih srečam po mnogo letih, popolnoma enaki kot pred enim, dvema desetletjema. Iste besede, isti stavki, isto razmišljanje, isti štosi, ista miselnost. Mnenja sem, da te mora biti za pretekla dejanja ali besede vsaj malo sram, saj je edino to dovolj zgovorno dejstvo ali zagotovilo, da si se premaknil z ene in iste točke. Drugače obtičiš. Kuhaš se v lastnem zosu rutinskega plavanja. Ampak!

Danes nam je umrl hrček. Malo kosmato bitje, ki je še včeraj navdušeno plezalo po vseh možnih kotičkih, se je na rojstni dan starejše hčerke splazilo iz svoje hiške, kot da se želi posloviti, se utrujeno, napol slepo, majavih nog uleglo na slamo in za vedno zaspalo. Poslovilo se je. Življenje in smrt. Nekaj se rodi, nekaj pomaha v slovo. Kar tako. Življenjski cikel. Za nekatere se sklene hitreje kot za druge. Toda ne glede na to, koliko traja to obdobje, ki ga preživimo odprtih oči, skriva v sebi neskončno število trenutkov, ki jih vsrkamo, vzamemo zase, naredimo iz njih življenjsko igro. Vsaj tako se nam zdi.

Igra. Samo ena beseda. Pa vendar iz dneva v dan vedno bolj oddaljena, sprevržena, izmaličena. Izgublja na pomenu. Sklonjenih glav s prsti tapkamo, vlečemo, ne zmenimo se za okolico, ki je okleščena na nekaj deset centimetrov. Svet se skrči, vsi smo enaki, življenje živimo med srečnimi ničlami in enkami, medtem ko spomini samevajo. Oddaljeni spomini so vedno bolj podobni trenutnim zadovoljitvam. Prihajamo do točke, ko bo včeraj enako danes in enako jutri. Kaj bomo lahko pripovedovali? Če te ni v okolju, v katerem lahko slehernik tvoj obstoj potrdi z gumbom odobravanja, lahko pozabiš na včeraj, danes in jutri. Pozabiš lahko na spomine. Tako ali tako te lahko nanje spomni računalnik, program, aplikacija. Ničle in enke. Predvsem ničle. Vsi vemo vse, nihče ne ve nič. Pa vendar kimamo, mrzlično pritiskamo gumbe. Nenapisano pravilo. Drug drugega trepljamo po ramenih in spominjamo, da življenje teče. Brcamo čas v kot. Živimo tako hitro, da bomo na koncu pozabili umreti.

Štiri minute čez sedmo dobim prst v oko. Že v naslednji sekundi me nekoliko preveč navdušeno stresejo otroške ročice. Vstani, oči, vstani, ura je sedem pa štiri. Jutro. Kot vedno pride prekmalu. Previdno odlepim najprej eno oko, nato še drugo in se vsemu navkljub nasmehnem. Zadovoljno prikimam. Ponoči mi je uspelo pretentati misli, da so za hip pozabile name. Trajalo je nekaj ur premišljenega prekladanja po postelji, vendar sem le dočakal trenutek, ko so se vrata na drugo stran toliko priprla, da sem smuknil skozi. V deželo, v kateri se je dovoljeno umiriti. V prostor, ki te kot nevidna reka vrtinčasto odnaša v zaodrje. Takšne nočne borbe s samim seboj, ko se v ringu spopadeta Hulk Zbezljan in Viktor Mirni, so pogosto na sporedu. Velikokrat zmaga Viktor, toda šele po enajstih, dvanajstih mučnih rundah. Ko že vse predolgo traja in bi vsi šli radi domov. Nehaj že težiti, se zasliši skozi salve naveličanih žvižgov gledalcev. Neslavno zaspim.

Zagrizel sem v jezik in usta mi je takoj zalil kovinski okus po krvi. Krčevito sem stiskal razmajano klopco, da me ne bi odneslo, ko se je kamion vlekel po razdrapani cesti. Pod noht kazalca desne roke se mi je zarila trska, lici so ožgale vroče solze. Hitro sem jih obrisal z rokavom, da ne bi raztrgale mojega plašča poguma, ki sem si ga nadel takoj, ko so nas natovorili. Prst sem porinil v usta, v lepljivo zmes krvi in sline, ter se ozrl po zadnjem delu kamiona.

Bili smo nagneteni kot živina, znani obrazi, prijatelji, sosedi, znanci. Vsak se je kuhal v svoji mešanici spominov, obžalovanj, hotenj. Poraženi pogledi so švigali sem in tja ter se vedno znova ustavljali tam nekje na tleh, da bi nemara ujeli še zadnje koščke dostojanstva, ki so nam ga ukradli, razcefrali in brezbrižno raztrosili okoli kot drobtinice plesnivega kruha.