Zelo pogosto se zgodi, da napačno uporabljamo nedoločnik in namenilnik oziroma ju zamenjujemo.

Nedoločnik (ali infinitiv) se končuje na -ti ali -či (sedeti, pisati, hoditi, nesti, streči, striči).
Namenilnik (ali supin) se končuje na -t ali -č (delat, pisat, streč, strič).

Zadeva je izjemno preprosta. Namenilnik uporabljamo samo z glagoli premikanja oziroma gibanja:

Šel je nabirat borovnice.
Stekel je pogledat, kaj se dogaja.

Pri sestavljenem osebku pogosto naletimo na mentalni zid, ker ne znamo določiti, kateri spol se ujema s povedkom.

Poglejmo primer:

a) Pogoji in pogodbe so sprejete.
b) Pogoji in pogodbe so sprejeti.

Pogoji so moškega spola, pogodbe pa ženskega. Kaj izbrati? Kaj je prav?

V dnevnem časopisju in zlasti v spletnih virih je čedalje več takih primerov:

Koliko je carine za pošiljke s Kitajske?
Lep pozdrav z Dolenjske!
Ogledali si bomo fotoreportažo z Irske.

Kar precej težav je pri teh ženskospolskih zemljepisnih imenih na -ska/-ška, saj se pri njih radi zaplezamo – napačno uporabljamo ženski in srednji spol.

Današnji jezikovni nasvet je posvečen vejicam, ampak ne kar vsem. Pobliže si bomo pogledali, kdaj vejico postavimo pred kot/kakor. Precej preprosto je, pa vendar povzroča nemalo težav.

Na splošno lahko rečemo, da vejico postavimo, če za kot oziroma kakor sledi glagol. Na primer:

Zamahnil je z roko, kot bi želel povedati, da je vsega naveličan.
Z roko je zamahnil kot naveličan starec. (Ni glagola, ni vejice.)