Letošnje leto je bilo iz bralnega vidika precej bogato in kakovostno, saj sem zaradi predčasno izgubljenega zanimanja – ker je bila zgodba pusta, razvlečena, neživljenjska, samopašna, zlizana ali pa preprosto nisem bil v pravem razpoloženju, da bi se me dotaknila – odložil samo kakšne tri, štiri knjige. Nekoč je bilo to, da bi bolj ali manj domišljijski svet pisatelja oziroma pisateljice zapustil pred zadnjo piko, zame popolnoma nesprejemljivo. Danes to naredim brez težav. Preveč je dobrih knjig, premalo časa. Leto 2016 bo še pestrejše. Moj bralni seznam za naslednje leto je že skoraj zapolnjen.
Za izjemne bralske priložnosti se moram predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki so letos poskrbele, da sem bil deležen res pestrega nabora knjig. Mladinska knjiga (in s tem tudi Cankarjeva založba) praznuje 70 let in je med drugim poskrbela za serijo sedmih jubilejnih izdaj – Muco copatarico, Butalce, Piko Nogavičko, Medvede in medvedke, Zlobčevo Ljubezen, Martina Krpana in Pesmi štirih. Založba Sanje je prestopila prag polnoletnosti in je v 18-ih letih obstoja izdala več kot 300 izjemno zanimivih knjig. Založba UMCo, ki se najbolj domače počuti v neleposlovnih vodah, je letos med drugim izdala izjemno Zgodbo človeškega telesa in Groszovo Iskanje izgubljenega človeka.