Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Gre za sivine, ki so obenem v ospredju in v ozadju. In v teh niansah se prepleta Italo-Francoz Libero Marsell, ki se na svoji poti, razpeti med Parizom in Milanom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, poskuša izmuzniti iz spon zgodnjega preloma družinske intime, ki ga je na krut način pahnila iz udobja nedolžnosti, ter spraviti na svet. In s svetom. Libero. Fant, ki si poskuša zaslužiti svoje ime.

Ljubezenski roman hrvaške pisateljice in gledališke režiserke Ivane Sajko, katere drame so prevedene v več kot deset jezikov in uprizarjane na odrih širom sveta, je neprizanesljiv kot ena sama ponavljajoča se nesreča v ranjenem naročju od tranzicije razdejane države, od lažnih obljub razočaranega posameznika. Zgodba je kratka. Udari na zgolj dobrih stotih straneh, pa vendar se zavleče pod kožo in se kot virozna vročina raztegne v brezoblične dneve klanjanja družbi večnega trošenja, v kateri je najlažje in najhitreje mogoče poteptati dostojanstvo. Za položnice, za hrano, za otroka.

Kaj je res, kadar neresnično prevlada nad resničnim?

Zgodbe o koncu sveta, ki osredinijo nenadni in boleči propad družbe, v kateri tako udobno živimo, ki se ji zaradi njene jedrnate opojnosti tako zlahka prepustimo, da nas prepričane vodi po poteh, ki se nam zdijo lastne in nam obenem vzbujajo občutke pripadnosti, nato pa nas pahne v prepad, so vedno vsaj zanimive, če ne kar nujne. Ne toliko zaradi pustolovskih vložkov, ki so sicer pomembni del znotraj distopijske pokrajine, temveč zlasti zato, da morda vsaj za trenutek prekinemo vedno hitrejše drsenje v površinskost hipnosti, v katero smo že skoraj prisilno potisnjeni. Morda se nam tako zariše kakšno dodatno vprašanje, mogoče razklenemo tako zlahka sklenjen krog, v katerega smo ujeli to opevano svobodo in jo lahkomiselno zamenjali za razpokano zasebnost. Morda gre takšna zgodba še dlje. In nam poskuša dopovedati, da je vse skupaj manipulacija. Zavita v zabavo. Povsem mogoče je, da je svet, v katerega zremo, po katerem hrepenimo in se mu udinjamo, laž. Toda vseeno se mu ne mislimo odreči. Saj skrbi za nas. Preveč je poznan, domač, ustaljen, vpeljan, poln sladkih presenečenj. Le kaj bi šlo lahko narobe?

Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah, podiral bi nesmiselno postavljene opozorilne znake ob cestah ter čudno čudne smerokaze v trgovinah, ki deklice usmerjajo v levo, fantke v desno, s svojo intenzivnostjo bi obsijal zamračene sobane, v katerih na ogromnih stolih in za pomembnimi mizami sedijo odrasli in dan za utrujenim dnevom vneto zapisujejo pravila. Za otroke, ne zase. Minili so namreč časi, ko so bili ti visoki nemarneži, ki tako radi žugajo, krakajo, vsepovprek zategujejo, lovijo sekunde, vlivajo v kalupe in z vrvicami razmejujejo igrišča, tudi sami majhni. Tega je že dolgo. Zaradi velevažno pomembnih reči je v kot postavljena in s prašno odejo prekrita tista živobarvna slika, na kateri se bohoti plezalno drevo, s katerega otroci vseh oblik in predznakov trgajo modre češnje in plenijo rožnate hruške. Ter se pri tem, oh groza in strah, odkrito zabavajo. Otroci ne razumejo, pravijo. Otroci so še premajhni, pravijo.