
Jesper Juul – Agresivnost: nov in nevaren tabu
In tu nastopi agresivnost, ki jo vse prevečkrat enačimo z nasiljem. Ne znamo je opredeliti, ločiti, ne zanima nas njen izvor, je nekaj, kar je treba nemudoma odpraviti. Ker je neznanka, se je otepamo, in ker je velik vprašaj, je pospremljena z veliko mero strahu, odporom. Pred njo obračamo hrbet. Zatiskamo si oči in jo prekrivamo z edino konstanto, ki prevladuje v naših življenjih, edinim navidezno otipljivim elementom, z edino sprejeto normo, ki govori univerzalni jezik – srečo. V želji, da bi imeli sprejemljive otroke, ki služijo željam, potrebam in neuresničenim aspiracijam staršev, v nameri, da bi se poravnali z edino družbeno potjo, potlačimo vse, kar štrli, kar poskuša govoriti zase, kar kali mir.
Agresivnost je nekaj, s čimer smo soočeni vsak dan, tudi pri otrocih. Agresivnost je gonilo, brez nje ne bi mogli narediti niti prvega koraka, agresija je tudi nekaj, s čimer otroci med drugim komunicirajo, saj še ne znajo drugače v svet prenesti vso paleto svojih občutij. Je torej val v postanem, zaspanem ribniku, je krik, ki želi biti slišan, ne udušen, je stalnica, ki terja empatijo, ne represije. Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.
Agresivnost je nujna in ni nekaj, kar bi morali odpraviti. Pomembna je za napredek, koristna je, ko jo znamo iz destruktivne smeri preusmeriti v nekaj konstruktivnega. Da pa bi to znali, potrebujemo starše – in do določene mere tudi druge, ki se ukvarjajo z vzgojo –, ki to razumejo. Ki ne tlačijo, ne odpravljajo in ne skrivajo pod plastjo umetne prijaznosti.
Moralo bi biti jasno, pa vendarle ni, da prihodnost niso pridni in pohlevni, ampak tisti, ki so s pravim zgledom sposobni na ustrezen način izraziti vse, kar je njihovega in ne tujega.
Juulova Agresivnost je priročnik, ampak tak, ki vendarle razkriva tisto, kar pozabljamo. Da nimamo enoznačnih čustev in da je njihova raznolikost ključna za zdrav razvoj otrok in poznejšo trdno samopodobo.
Še nekaj citatov iz knjige:
V mnogih deželah vzgoja otrok še vedno ne pomeni nič drugega, kot da odrasli otroke oblikujejo in obrezujejo kot bonsaje.
Zdi se, da starši verjamejo, da se bodo njihovi otroci počutili vredne, če jih bodo nenehno hvalili in jim starševsko ljubezen neprenehoma oznanjali z besedami. Vendar to nikakor ne drži, ravno nasprotno: otroci ne bodo le zmedeni, morda bodo postali še dodatno agresivni.
Noro dobra.
Meni osebno se vsi priročniki o vzgoji upirajo. Vsak otrok je individualno bitje in to, kar velja za mojega, ne velja za sosedovega. In kar velja za sošolko, ni nujno dobro za tistega v zadnji klopi. Kar naježim sem.
Najti tisto nekaj, kar šteje…
Tale me je zamikala. In bo prva, ki so bom vzela v roke kar tako… ker želim.
Res odkrivamo znanost. Vzgojiteljice so pod pritiski. Otroci pa od nekdaj le otroci.
Tudi meni se upirajo, ampak ta knjiga je res super.
Tudi Alenka Rebula piše o “zdravi agresivnosti”, ki je pomembna za preživetje in mislim, da si vsi (vklučno jaz s 24 let starim sinom, ki se trudi preživeti v tem svetu) želimo imeti prav to: zdravo agresivne otroke in tudi v sebi gojiti zdravo agresivnost, pa naj to pomeni karkoli že, se sliši imenitno in življenjsko nujno. Že otročiček zdravo agresivno hlasta za svojo hrano in jo z jokom odločno zahteva, ker preprosto čuti (na nek način že ve), da mu pripada. Da mu določene stvari v življenju morajo pripadati, da si jih bo (lahko) vzel in da jih hoče, ker o njihovi nuji ni dvoma. So predpogoj za preživetje. To si super napisal:
“Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.” Kot (se ponavljam) mama 24-letnika močno potrjujem zadnji del tvoje povedi. Nobenega dvoma tudi ni, da je odmik od vsega pristnega korak k prepadu. Propadu?…
Hvala, Alja, za izčrpen komentar. Se strinjam.