
Ivana Sajko – Ljubezenski roman
Produkt takšne družbe sta mož in žena, pisatelj in igralka, ki se v svoji prekarnosti znajdeta na robu, kjer ju nova realnost zmelje in prebavi v nepomembno gmoto, ki se lahko oblikuje po željah drugih, nikoli njiju samih, in v tem nista nič posebnega, sta del toksičnega toka, v katerega so ju pahnili in v katerem zdaj hlastata za zrakom, medtem ko navznoter gnijeta od brezupa in skomercializiranega prostituiranja ter užaljeno odrivata bližino, ki se počasi oddaljuje od dosega rok.
Ljubezen ubije takoj, ko dobi priložnost.
V tej mlaki morata vzdrževati sebe, svoje duševno zdravje, smiselno prekrižati svoj partnerski odnos, ki preveč zlahka odmre že v zaspanem blagostanju, kaj šele v zgaranem, razčlovečenem okolju, posutem zgolj z nekaj krušnimi drobtinicami. Predvsem pa morata poskrbeti za otroka, ki ne razume, da se starša vedno bolj pogrezata v lastno slino, ki se jima od ponižnega kimanja vedno močnejšemu in brezbrižnemu svetu suši pod nogami in jima preprečuje, da bi naredila korak. Otrok ne razume, ko se starš obrne stran, zapre vrata za sabo in izlije solze predaje, ki načenjajo že tako krhke vezi. Otrok čuti le zavračanje.
Brez poezije.
Brez humorja.
Brez dohodkov.
V takem svetu, v katerem je en sam objem tako blizu in tako daleč, je zadušljivo, vse v njem je obsojeno na životarjenje z gotovim koncem, na katerega so z vrvico povezane nerazumljene poteze, obrambne reakcije in napadalne kretnje, nesporazumi, ki vzniknejo v pregretem vzdušju brezizhodnosti odnosa, skvarjenega s pretečenim rokom ekonomije sveta in skozi zobe izgovorjenim sporočilom, da je za prosti pad v blato kriva zgolj lastna lenoba, neumnost, neodzivnost, neprilagodljivost. Občutek krivde in glodajoča vest, ki načenjata in pokorita našo pokončnost, sta popolna.
To je ljubezenski roman.
Odvija se hitro, brez prestanka in postanka, kot življenje, zarito v boj za obstanek, ki zmelje počasne, neuspešne, odvečne, pozabljene. Stavki se vijejo čez cela poglavja, celo čez več strani. Ne dopuščajo vdiha. Ne dopuščajo življenja. Samo teptajo, teptajo, teptajo. Olajšanje bo morda prišlo jutri. Morda. Toda zelo verjetno ne.
To je ljubezenski roman. Izjemno.
Se bere kot odsev ideala, ki se lesketa v reki, reka pa ga sproti odnaša.
Moram preverit, če je ljubezen dovolj močna, da reka realnosti kdaj postoji na poti… preden se izlije v morje in postane neskončnost.
Hvala za še en vabljiv namig.
🙂