Ivana Sajko – Ljubezenski roman

Ljubezenski roman hrvaške pisateljice in gledališke režiserke Ivane Sajko, katere drame so prevedene v več kot deset jezikov in uprizarjane na odrih širom sveta, je neprizanesljiv kot ena sama ponavljajoča se nesreča v ranjenem naročju od tranzicije razdejane države, od lažnih obljub razočaranega posameznika. Zgodba je kratka. Udari na zgolj dobrih stotih straneh, pa vendar se zavleče pod kožo in se kot virozna vročina raztegne v brezoblične dneve klanjanja družbi večnega trošenja, v kateri je najlažje in najhitreje mogoče poteptati dostojanstvo. Za položnice, za hrano, za otroka.

Zdaj ve.
Neuspeh odbija ljudi.
Neuspeh in majhni otroci.

Produkt takšne družbe sta mož in žena, pisatelj in igralka, ki se v svoji prekarnosti znajdeta na robu, kjer ju nova realnost zmelje in prebavi v nepomembno gmoto, ki se lahko oblikuje po željah drugih, nikoli njiju samih, in v tem nista nič posebnega, sta del toksičnega toka, v katerega so ju pahnili in v katerem zdaj hlastata za zrakom, medtem ko navznoter gnijeta od brezupa in skomercializiranega prostituiranja ter užaljeno odrivata bližino, ki se počasi oddaljuje od dosega rok.

Ljubezen ubije takoj, ko dobi priložnost.

V tej mlaki morata vzdrževati sebe, svoje duševno zdravje, smiselno prekrižati svoj partnerski odnos, ki preveč zlahka odmre že v zaspanem blagostanju, kaj šele v zgaranem, razčlovečenem okolju, posutem zgolj z nekaj krušnimi drobtinicami. Predvsem pa morata poskrbeti za otroka, ki ne razume, da se starša vedno bolj pogrezata v lastno slino, ki se jima od ponižnega kimanja vedno močnejšemu in brezbrižnemu svetu suši pod nogami in jima preprečuje, da bi naredila korak. Otrok ne razume, ko se starš obrne stran, zapre vrata za sabo in izlije solze predaje, ki načenjajo že tako krhke vezi. Otrok čuti le zavračanje.

Otrok prebiva v posledicah, v njunem blatu, in ne spomni se, da to nista ista človeka, da to niso niti isti zidovi, pojma nima, da so jih nekoč podpirale knjige, ki so v gostih stebrih vznikale iz parketa in rasle vse do stropa, z lahkoto odpirale vrata, okna in vesolja, v katerih je bilo vse mogoče, brez vsakega pretiravanja, kjer je za vsako vprašanje že obstajal preverjen odgovor in kjer so za vsako iskanje že čakali cesta, sopotnik in prostor pod soncem, in kjer sta za vsako uro ljubezni lahko našla verz, ki ubija, pa tudi nešteto novih življenj za nešteto takih smrti. Potem pa sta knjige poceni razprodala, vse do zadnje, do Danteja, samo da sta se lahko najedla in potem kmalu spet postala lačna, prestrašena in osupla, ko je skozi oluščene zidove fikcije vdrl ta usrani, usrani svet.
Brez poezije.
Brez humorja.
Brez dohodkov.

V takem svetu, v katerem je en sam objem tako blizu in tako daleč, je zadušljivo, vse v njem je obsojeno na životarjenje z gotovim koncem, na katerega so z vrvico povezane nerazumljene poteze, obrambne reakcije in napadalne kretnje, nesporazumi, ki vzniknejo v pregretem vzdušju brezizhodnosti odnosa, skvarjenega s pretečenim rokom ekonomije sveta in skozi zobe izgovorjenim sporočilom, da je za prosti pad v blato kriva zgolj lastna lenoba, neumnost, neodzivnost, neprilagodljivost. Občutek krivde in glodajoča vest, ki načenjata in pokorita našo pokončnost, sta popolna.

To je ljubezenski roman.

Odvija se hitro, brez prestanka in postanka, kot življenje, zarito v boj za obstanek, ki zmelje počasne, neuspešne, odvečne, pozabljene. Stavki se vijejo čez cela poglavja, celo čez več strani. Ne dopuščajo vdiha. Ne dopuščajo življenja. Samo teptajo, teptajo, teptajo. Olajšanje bo morda prišlo jutri. Morda. Toda zelo verjetno ne.

To je ljubezenski roman. Izjemno.