Običajni dan morilca

Hotel DistUrbia je ležal na glavni ulici glavnega mesta Eskapville. Na videz nič posebnega, kitil se je le s tremi zvezdicami, toda nahajal se je ob najprometnejši cesti, zato so bile njegove kapacitete večinoma zasedene. Prek ceste se je razprostiral velik park, kjer so ob popoldnevih posedali meščani. V hotel so zahajali turisti, taki z nahrbtniki, kot tudi taki, ki si zaradi vseh dragih pritiklin, ki so jim visele okoli vratov, niso mogli ali hoteli privoščiti dražjih nočitev. V njem so bivali “stanovalci,” ki so za diskotno ceno dobili drugi dom. Sobe pa se je dalo najeti tudi za eno uro; tudi za pol ure, če si bil rad hiter.

^

In hiter je hotel biti tudi moški, ki je sedel na kavču sobe v petem nadstropju. Izgubil je občutek za čas, toda vedel je, da so minile vsaj tri ure, odkar je prišel v mesto. Sivo oranžen pajčolan, ki se je kot grozeči glasnik spuščal na strehe in park, je naznanjal mrak. Skozi okno sobe je lahko videl neonsko črko U hotelskega napisa, ki mu je kot veteran z vietnamskim sindromom negotovo mežikala. Čutil je, da se bo vsak hip sesul.

ˇ

Na mizi pred sabo je imel odprto neznano revijo, v kateri je prebral zanimiv članek o neki majhni državi Sloveniji. Prvič je slišal zanjo, toda vsebina ga je pritegnila. Menda je tam pravi raj. Neokrnjen svet. Rekel si je, da jo morda nekoč obišče. In spozna kakšnega od teh prijaznih ljudi, ki jih je avtor članka tako hvalil. Rad je imel ljudi.

^

Toda zdaj ni bil primeren čas za take misli. Njegova mirna fasada se je počasi, a vztrajno luščila kot barva na zapuščeni hiši, na katero ne pada nobena senca. V njem je brbotalo. Vrelo. Nekaj mu ni pustilo dihati. Vedel je, da zato, ker je že predolgo minilo. Otrok v njem je spet hotel mir. Vstal je in odšel do postelje, na kateri je ležal kovček. Odprl ga je. Ko je zagledal vsebino kovčka, je vedel, da je rešen. Ostrostrelsko puško je sestavil v nekaj hitrih korakih, nato je stopil do okna.

ˇ

Lahen vetrič, ki je od zunaj kot curek hladne vode vsake toliko smuknil pod njegovo srajco, ga je vsaj za silo ohladil. V parku pa je bilo kljub relativno pozni uri veliko ljudi. Pod ogromno vrbo je šestčlanska družina ravno pospravljala ostanke nedeljskega piknika. Na klopci pri mostičku se je mlad par poljubljal. Na sprehodu je bil tudi lokalni duhovnik, ki je verjetno pred mašo še zadnjič ponavljal večerno pridigo. Pri štantu s sladoledom je bila grbasta kača desetih ljudi. In še bi lahko našteval, ampak ni bilo časa. Preprosto moral je ukrepati. Sence so bile vse daljše, potrpljenje pa vse krajše. Še enkrat si je ponovil, da ima rad ljudi. Toda zdaj se je moral hitro odločiti, katerega bo imel najraje.