Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega. – John Donne

Vsak človek je otok zase. – Meša Selimović

Če bi zgodbe lahko razdelil na dvoje vrst, bi jih tako: so zgodbe, ki te zanimajo, in so zgodbe, ki jih zanimaš ti. Te slednje vedno samo čakajo, spokojno, poznavalsko. Medtem ko se ženemo za neulovljivim, ko preganjamo čas in nanj natikamo trofejne obeske, ko se obkladamo s cinizmi in zaposlujemo svoje misli s trenutnim, so te zgodbe potrpežljivo ob strani. In nato nas najdejo. S prstom nas dregnejo v zob, za katerega do zdaj nismo vedeli, da se maje. Vedno nas ujamejo nepripravljene in nezadostne.  Če se ob tem posmehljivo nasmehnemo, pa sploh.

Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično. Z ostro konico se je, potem ko se je odrinila s police, odbila od moje glave in pristala na nogah. Na črnem ozadju platnice se je kot zlovešča monaliza vame zastrmel klovn. Saj veste, tisti iz kanalizacije, ki z ošpičenimi zobmi nakazuje, da rad žre otroke, in se, če je sila, spremeni v velikanskega jamskega pajka. Pod lobanjo, razbolelo od nenadnega srečanja z literarnim projektilom, so mi začele lebdeti misli. Tu spodaj vedno lebdijo. In se jim pridružim.

Vstal sem in knjigo položil nazaj na polico k njenim družicam. Ta polica je nekaj posebnega. V vsej svoji naglici jo dandanes, kljub temu da mi je ves čas na očeh, poredko opazim. Je polica spominov. Na njej so knjige, oblečene v prozorno plastiko.

Nihče ne začenja bitke, v kateri ne more zmagati.

Perujski pisatelj in Nobelovec Mario Vargas Llosa je z romanom Prikriti junak iz leta 2013 (te dni je izšel njegov najnovejši roman, Cinco esquinas oziroma Pet vogalov) igrivo in humorno posegel v majhno zgodbo načelnosti in nepopustljivosti, vpeto v razslojeno in zakrknjeno družbo, ki te hkrati poveličuje in zaničuje. Družbo vzdrževanja statusa quo, v kateri se pričakuje enotirna smer in je vsak odklon v najboljšem primeru pospremljen z dvignjeno obrvjo. Lahko pa se konča veliko huje. Pa čeprav se ti ljudje na ulici smehljajo in te trepljajo po rami.

Sebični velikan Oscarja Wilda, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje, je res nekaj posebnega. In po zaslugi čudovitih ilustracij Petre Preželj tudi nekaj lepega.

Ko se po sedmih letih velikan vrne z obiska pri prijatelju, zgrožen ugotovi, da se na njegovem čudovitem in cvetočem vrtu igrajo okoliški otroci. V njem se prebudi vročičen bes in otroke poparjen prepodi. Okoli svoje lastnine postavi neprehoden zid. Nato se v te kraje naseli zima in narava zaspi. Ko se po prihodu pomladi začne vračati tudi življenje, pa se zgodi nekaj presenetljivega. Velikan z grozo v očeh lahko samo nemočno opazuje, kako se zima z njegova vrta noče in noče posloviti. Kaj bo moral storiti, da bo njegov konec znova dobil barve?