Zelo pogosto se zgodi, da napačno uporabljamo nedoločnik in namenilnik oziroma ju zamenjujemo.

Nedoločnik (ali infinitiv) se končuje na -ti ali -či (sedeti, pisati, hoditi, nesti, streči, striči).
Namenilnik (ali supin) se končuje na -t ali -č (delat, pisat, streč, strič).

Zadeva je izjemno preprosta. Namenilnik uporabljamo samo z glagoli premikanja oziroma gibanja:

Šel je nabirat borovnice.
Stekel je pogledat, kaj se dogaja.

Delo osvobaja – Auschwitz
S pomočjo dela – svoboda – taborišče Soloveški

Gulag je knjiga. Gulag je zgodovina. Zgodovina, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti. Grozljiv testament tega, v kaj se spremenimo v najhujših stiskah, ki te oropajo dostojanstva, in kaj postanemo, ko železni škorenj podre majave civilizacijske ograje in v enem brezobzirnem zamahu potepta vse, kar smo s trudom zasejali v domačem okolju. Okolju, ki z nedoumljivim preobratom postane sovražen. Do tebe, tvoje družine, tvojih sosedov, tvoje skupnosti, tvojega ljudstva.

To monumentalno delo je zgodba o preteklosti, ki bi jo moral prebrati vsak. Je zgodba z druge strani, ki pa ni nič manj strašna, grozljiva, nora in tragična kot tista iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Je pa veliko daljša. Tako dolga, kot se zdijo sibirske zime, in tako vseobsegajoča, kot bi vase posrkala ves svet.

Pri sestavljenem osebku pogosto naletimo na mentalni zid, ker ne znamo določiti, kateri spol se ujema s povedkom.

Poglejmo primer:

a) Pogoji in pogodbe so sprejete.
b) Pogoji in pogodbe so sprejeti.

Pogoji so moškega spola, pogodbe pa ženskega. Kaj izbrati? Kaj je prav?

Prevajalci nismo slovarji na dveh nogah, veliko pa gledamo vanje. V slovarje, ne noge. Vsaj tisti, ki prevajanja ne jemljemo z levo roko. Tisti še posebej. Čeprav se vsak dan spopadamo z več tisoč besedami, ki jih lomimo, upogibamo, sestavljamo, vstavljamo, malikujemo, preziramo, ne pomeni, da vsak trenutek poznamo vse njihove pomene. Neredko nas drugi stisnejo v mučni kot z navidez precej preprostim vprašanjem: Kaj pomeni XY? (Vstavite besedo, kot je irksome, obsequious ali repudiate, na primer). Ta vprašanja niso rezervirana samo za delovna okolja, ampak nas presenetijo na vsakem koraku – med plezanjem v Tibetu, ob pol treh zjutraj po burni zabavi ali ko imamo polna usta palačink. Ko odgovorimo, da ne vemo iz glave in moramo pogledati v slovar, nam namenijo nejeveren pogled, ki sporoča, da smo z odgovorom najmanj izdali državo, in v njih se še poglobi prastaro prepričanje, da prevajalci nismo nič drugega kot premeteni bleferji, ki lovimo bližnjice in svoje neznanje skrivamo za platnicami slovarjev. Nič čudnega, da se vsak, ki je imel v četrtem razredu osnovne šole angleščino 4 do 5 in se v družbi rad pohvali, da nikoli ne bere podnaslovov, ker vse razume, čuti dovolj usposobljenega za prevajanje. Ampak to ni zapis o modernih časih, v katerih vsak zna vse.

To je zapis o ljudeh, s katerimi imamo prevajalci pogosto opravka in nam kalijo mir, ki ga tako vneto negujemo z rednimi odmerki kave. Kofeinski pripravki so antibiotiki prevajalcev.