Ne znam blefirati. Nikoli v življenju se nisem znal dovolj učinkovito narediti Francoza, da bi me težave obšle. Ne znam se pokončno izviti iz primeža kočljive situacije. V primerih, ko me nekaj stisne v kot, si vedno želim, da bi bile moje besede samozavestne, v mislih pa bi kazal sredinca in slinast jezik. Pa niso. In ju ne. V bistvu me vedno dobijo. Tako ali drugače.

Kako bi bilo, če bi vsak od nas že ob rojstvu vedel, koliko srčnih utripov je do smrti?

Z Nolanom imam od njegovega prvega Batmana neporavnane račune. Novejše stvaritve, pod katerimi se je podpisal, pri meni niso dosegle pričakovanega učinka. Shakespeare bi mi utegnil pritrditi s svojim veliko hrupa za nič. Velike ideje, veliki igralci, prevelika žlica. S takimi filmi imam od nekdaj težave. Ne morem jih gledati kot navadne, popcorn zgodbe, ker tudi v osnovi niso zastavljeni tako. Pri meni dobijo določen predznak, ki me napolni s pričakovanjem, da bom od filma odnesel nekaj novega. Nov pogled na svet, novo razmišljanje. Ali pa nadgradnjo tega. Pri Medzvezdju je podobno. In tudi ne.

Danes se bomo posvetili naklonskima glagoloma morati in moči, ki povzročata nemalo težav.

Pa si ju pobliže poglejmo.

MORATI izraža nujnost uresničitve dejanja. Na primer: Moram pokositi travo.

MOČI izraža sposobnost osebe, da opravi dejanje. Na primer: Ne morem več kositi trave, ker sem utrujen.

V trdilni obliki lahko glagol moči zamenjamo z lahko: Lahko kolesarim (pri zanikanju zapišemo ne morem kolesariti, ne ne moram).

Glagol morati pri zanikanju zamenjamo z besedo treba: Ni mi treba pokositi trave.

Kje je pravzaprav težava?