Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.

Hotel DistUrbia je ležal na glavni ulici glavnega mesta Eskapville. Na videz nič posebnega, kitil se je le s tremi zvezdicami, toda nahajal se je ob najprometnejši cesti, zato so bile njegove kapacitete večinoma zasedene. Prek ceste se je razprostiral velik park, kjer so ob popoldnevih posedali meščani. V hotel so zahajali turisti, taki z nahrbtniki, kot tudi taki, ki si zaradi vseh dragih pritiklin, ki so jim visele okoli vratov, niso mogli ali hoteli privoščiti dražjih nočitev. V njem so bivali “stanovalci,” ki so za diskotno ceno dobili drugi dom. Sobe pa se je dalo najeti tudi za eno uro; tudi za pol ure, če si bil rad hiter.

sprehodi po obrežju niso bili nič posebnega

voda je imela moten odsev

drevesa niso bila rastline

le povešeni grbavci

obletavali so jih mrhovinarji

dišal jim je vonj

po umrlem listju in praznini lubja

ribe niso plavale le nemo strmele

vame

gor nedaleč v dolgočasje

čas se je ustavil v teku

ne vidim dlje kot do prve veje

še ta me spominja na beraško palico

na katero vrba ni ponosna

moli jo meni a jaz le molim

da ribice ne bi bile tako ironične

da se mi ujede ne bi tako režale

seveda da drevo ne bi bežalo stran

od mene

ne pozabim da ni nič posebnega

vonj po mavričnih luskah

me spravi v tako grozo

moj želodec pride do številke osem

ko pobruham tla nagnetena z gnilim listjem

nenavadno mi spodrsne

živ dolgčas prazen želodec povešeno življenje

sprehodi so res vsakdanji

če tebe ni