Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.
Browsing Category
Hotel DistUrbia je ležal na glavni ulici glavnega mesta Eskapville. Na videz nič posebnega, kitil se je le s tremi zvezdicami, toda nahajal se je ob najprometnejši cesti, zato so bile njegove kapacitete večinoma zasedene. Prek ceste se je razprostiral velik park, kjer so ob popoldnevih posedali meščani. V hotel so zahajali turisti, taki z nahrbtniki, kot tudi taki, ki si zaradi vseh dragih pritiklin, ki so jim visele okoli vratov, niso mogli ali hoteli privoščiti dražjih nočitev. V njem so bivali “stanovalci,” ki so za diskotno ceno dobili drugi dom. Sobe pa se je dalo najeti tudi za eno uro; tudi za pol ure, če si bil rad hiter.
sprehodi po obrežju niso bili nič posebnega
voda je imela moten odsev
drevesa niso bila rastline
le povešeni grbavci
obletavali so jih mrhovinarji
dišal jim je vonj
po umrlem listju in praznini lubja
ribe niso plavale le nemo strmele
vame
gor nedaleč v dolgočasje
čas se je ustavil v teku
ne vidim dlje kot do prve veje
še ta me spominja na beraško palico
na katero vrba ni ponosna
moli jo meni a jaz le molim
da ribice ne bi bile tako ironične
da se mi ujede ne bi tako režale
seveda da drevo ne bi bežalo stran
od mene
ne pozabim da ni nič posebnega
vonj po mavričnih luskah
me spravi v tako grozo
moj želodec pride do številke osem
ko pobruham tla nagnetena z gnilim listjem
nenavadno mi spodrsne
živ dolgčas prazen želodec povešeno življenje
sprehodi so res vsakdanji
če tebe ni