Odšel je,

nihče ni vedel, kam,

sam,

govorili so, da je bolan,

neprespan vsakdan

je zrasel čez krošnje,

vedel ni nihče,

če hoče tam tudi ostati,

zaspati sam …

Prišel je,

nihče ni vedel, kdaj,

zakaj,

govorili so, da je rešen,

potešen namen

je napolnil reke,

vedel ni nihče,

če hoče tu tudi ostati

in zaspati …

Ne,

nihče ni vedel,

ko je odšel, je prišel,

ne da bi zaspal,

je pa sanjal o krošnjah

in rjovečih rekah,

ki so se mu pretakale po telesu,

pa tega opazil

ni nihče.

Share: