Najbolj nore ideje običajno zletijo iz ust takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Ta ideja je tako ugledala luč sveta neke popoldanske nedelje, ko sva s svakom na poti domov z morja že oba godrnjala, kakšne obveznosti naju čakajo v sivi, mrzli, deževni Ljubljani. Seveda, kaj pa.  V udobni vožnji, ko na sovoznikovem sedežu že kinkaš in preklinjaš, da je vikend mimo, je vse dovoljeno, vse je lahko, vse je dosegljivo. Čeprav samo za trenutek.

Lahko rečem, da kolesarim od malih nog. Sicer nisem strasten kolesar, ki bi se odpravil na cesto v hudem nalivu ali pri 45 stopinjah, ampak recimo, da moje kolo ne rjavi v garaži. Zgodilo se je celo to, da sem ga v desetih letih dal dvakrat na servis, ker mu je bilo treba pogledati pod krilo in naoljiti sklepe.

Kolo ima tudi vse (ne)potrebne pritikline. Sprednjo in zadnjo luč, ki sta sicer obvezni ob nočnih dirkalnih akcijah – vsaj šestkrat sem ju v takšni ali drugačni poceni in ceneni obliki kupil v neki kitajski spletni trgovini po 2,99 za kos. Zakaj šestkrat mi verjetno ni treba odgovarjati. Ker sem naivni cepec, kaj pa. Vsakič znova upam, da bosta zdaj pa res delovali vsaj kakšen mesec več.