Vse objave, označene misli

  • Kulisa

    S štiridesetimi leti sem postal utrujen. Sedel sem na obrežni skali in s tisto roko, ki mi za silo še ni drhtela, poskušal prostodušno in z oblastnim občutkom potlačenih zamer in besa potrgati enolično kuliso neba, ki se je na obzorju vedno bolj kriče razlivala v nič hudega sluteče morje, ki mi je z mehurčastimi prsti objemalo razhojena stopala.

    Seveda sem vedel, da kulisa ni bila ustvarjena zato, da bi jo kdorkoli spraskal, onečedil, potuhnjeno zložil in spravil v svoj žep. Ne. Tu je bila zaradi občudovanja. Pomembno je vrvela ob roju dotikov, salvi neutrudnih besed, ki so se vanjo stekale z vseh strani. Pa sem jo kljub temu večkrat poskušal sneti. In bil pri tem ob sapo.

    Precej dolgo sem želel ustaviti čas, toda čas je ustavljal mene. V iskanju tistega majhnega kotička, v katerem se lahko uglasiš s tišino in ga lahko raztegneš v distanco, sem dobival vedno težje noge in ni mi preostalo drugega, kot da sem zasužnjil delček obale in se vehementno razkrečil, da sem lahko užil vse te barve, ki so v tisoč in eni noči poplesavale pred menoj. Bil sem uročen. Kača in krotilec.

    Sprva je bilo prijetno. Pristopili so znanci, v rokah držali nekaj svojih slik, iz ust so jim v okusnih odmerkih mezele medene šale, na ustnicah so v zaupnem šepetu trepetale pomembne novice, ki so nam vsem popestrile bolščanje v kuliso. Bilo je zabavno. Kot v naivno živahnem klubu, katerega leseni opaži še vedno dehtijo po svežih premazih, ki ti ne zapacajo nosnic, so se odvijale igre, ena slajša od druge. Prihajajoči časi se še nikoli niso zdeli tako blizu.

    Pa vendar je kmalu postalo utesnjeno. Prihajali so novi in novi, vsi so slišali za to mikavno kuliso. Vsak si je izboril svoj prostor ob obali in hitro nas je zajel oblak pare, ki je udušil željo po navihanosti, razigranosti, družabništvu. Vsak je vedel, kaj je prav. In vsak je želel pripadati. Toda izbira je bila borna, zgrabil si lahko samo še za ta ali oni konec vedno bolj razcefrane vrvi ter jo v tej še edini preostali igri poskušal zvleči k sebi. Pa ni in ni šlo. Vrv je bila stalno na mestu. Spraševal sem se, kaj je tako fascinantnega na tem, medtem ko me je vrv rezala v dlani.

    kulisa2_2

    Svojih misli nisem več razločeval od misli drugih. Mojo nekdaj neomajno pozornost za podrobnosti in nianse so nemarno prekinjali v bleščeče črne frake skriti mladci s čudno zavitimi nosovi in vpadljivimi, v tri vozle okrancljanimi kravatami, da so njihovi obrazi dajali videz zariplosti. Vedno so znali presenetiti – kot mrzla kaplja za vrat ali sikajoča mnenja, razpotegnjena v pokroviteljski nasmešek. Svoje besede, ki so mi pogosto zvenele tuje, kot bi jih napeto poslušal pod površjem, so kot ploske kamne navdušeno in poznavalsko zalučali v morje, da so se ti v neskončnih ponovitvah v žabjih poskokih bližali horizontu. Hip za tem, ko so to storili, so roke sklenili na svojih mršavih trebuhih in krohotaje prikimavali v mojo smer. Vsakič sem odkimal, toda vedno manj izrazito.

    Seveda sem želel pripadati, toda v vsej tej dvoglasni kakofoniji nisem več vedel, komu. Sebe nisem več videl, poznal pa sem vse druge obraze in vsi smo si mahali, vsi smo se trepljali po ramenih in od slepeče intenzivnosti kulise usločenih hrbtih. Zobe je treba stisniti, so nas učili nekoč, ko ni bila samo obala, obala, obala. In čeprav me je pod stegnom žulil in mrcvaril posebej oster kamen, čeprav mi je v ušesih rezko brnelo, sem se s komolci naslonil na nabrežje in se prepustil kulisi, ki je ves čas spreminjala barve, čeprav je bila modra. Počutil sem se starega.

     

    Sliki: Urška Kozak

    prijavite se

  • Vrtiljak

    misliMALA2

    Štiri minute čez sedmo dobim prst v oko. Že v naslednji sekundi me nekoliko preveč navdušeno stresejo otroške ročice. Vstani, oči, vstani, ura je sedem pa štiri. Jutro. Kot vedno pride prekmalu. Previdno odlepim najprej eno oko, nato še drugo in se vsemu navkljub nasmehnem. Zadovoljno prikimam. Ponoči mi je uspelo pretentati misli, da so za hip pozabile name. Trajalo je nekaj ur premišljenega prekladanja po postelji, vendar sem le dočakal trenutek, ko so se vrata na drugo stran toliko priprla, da sem smuknil skozi. V deželo, v kateri se je dovoljeno umiriti. V prostor, ki te kot nevidna reka vrtinčasto odnaša v zaodrje. Takšne nočne borbe s samim seboj, ko se v ringu spopadeta Hulk Zbezljan in Viktor Mirni, so pogosto na sporedu. Velikokrat zmaga Viktor, toda šele po enajstih, dvanajstih mučnih rundah. Ko že vse predolgo traja in bi vsi šli radi domov. Nehaj že težiti, se zasliši skozi salve naveličanih žvižgov gledalcev. Neslavno zaspim.

    Torej, jutro je. V polsnu se odvlečem v kopalnico. V obraz si nekajkrat pljusknem mrzlo vodo, da odplaknem še zadnje ostanke sanj, ki so kot preperele plahte visele po podstrešnih miselnih kotičkih. Napaka. Vse se prebudi v meni. Kolesje se požene. Dan, ki se bo kot vsak meril v količini narejenih stvari, se v hipu poravna po alinejah. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest stvari. Čakajo me, vabijo, pozdravljajo. Obraz se mi skremži. Vzdih, ki poči kot štartna pištola. Prestopim mejo, ki loči mir od nemira. Nad mojo glavo se že zbirajo nevihtni oblaki, pod nogami se trese, zasliši se bojni rog. To ni Šparta, je pa blizu.

    Ko se usedem pred računalnik, še pred dnevno tlako, ki običajno traja kakšnih deset ur, pregledam listke, smiselno razvrščene ob tipkovnici. Na njih niso zmedene misli, prenesene na papir v blodnjavem navalu idej, ampak urejen spisek prednostno razvrščenih nalog, sicer zapisanih z zdravniško roko. Kot nečitljiva uganka, ki nagovarja zgolj mene. In tudi me. Iz minute v minuto, iz dneva v dan. Toliko stvari, toliko želj, toliko zamisli. Toliko časa, ki ga terjam, pa ga ne dobim. Vse se kopiči, nagrmadi, toda jaz hodim naprej. Ne ustavim se. Ker se bojim, da bo v tem primeru konec vsega. Konec igre. Da bom zamudil na svojo predstavo.

    Zavidam ljudem, ki živijo v trenutku. Zanje ne obstaja ne prej ne potem. Samo zdaj. Vse, kar se jim nabere čez dan, kar se jim vsiljuje kot napoved nečesa, kar še bo, stlačijo v vrečko in odvržejo med smrdljive razgradljive odpadke. Tako, mimogrede. In potem se zmagoslavno zleknejo na kavč. Brez listkov, nadležnih misli, občutka časa in prostora. Svet se ustavi. In ni nobene tragedije.

    Jaz pa sem ujetnik lastnih misli. Brez možnosti pomilostitve. Če samo pomislim, da bi se za hip usedel, me napadalni um zgrabi za vrat, potisne ob steno in v brado zarine cev pištole. Takoj zdaj vzemi list in svinčnik, mi reče sikajoče skozi zobe. Zapiši misli, zamisli, naloge za naslednje tri dni, kar za ves teden, do zadnje podrobnosti. Uredi številke, glej naprej, pojdi. Pojdi. Pojdi! Da bi samo pomislil, kako lepo se je zazreti v lenobnega pajka v kotu dnevne sobe in se predajati sladkemu ničemur? Pa kaj še! Takoj zaslišim glas. Kaj je zdaj to? Mar vidim prav? Ne stoj križem rok. Zgani se! Svet drvi mimo, ti pa po nosu vrtaš za ostanki preživetih lenobnih misli. Si znorel? Premakni se, vstani, prehitevajo te po levi in desni, dogajajo se izjemne stvari, ki bodo na veličastnem nebu pokale brez tebe! Naredi kaj. Karkoli! In vstanem. In grem. Tragedija v neskončnem številu dejanj. Komedija pa, ker mi je to všeč.

    Kadar pišem, pišem načrtovano. Z jasnim ciljem in časovnim razporedom. Ob podobnih urah, podobnih dneh. Včasih je prekleto naporno, včasih steče kot namazano. Občasno napišem tudi kaj na zalogo. Za tiste dni, ko ti ne gre, ko nočeš, ko imaš vsega dovolj. In ta zaloga me za trenutek pomiri. Rečem si, super, krasno, naslednji dnevi bodo malo bolj umirjeni. Lahko se bom ustavil in okusil sladkosti enega samcatega trenutka. Tukaj in zdaj. Ne prej in potem. Toda tega trenutka ni od nikoder. Naplahtal sem samega sebe. Občutek tako želene mirnosti se mi oddaljuje kot avtobus, na katerem mi fant z liziko na zadnjem sedežu maha v slovo. Se vidimo prihodnjič, mi sporoča. Vsakič željno pričakujem ta dan, ta prihodnjič, vendar do takrat je še neskončno število trenutkov, v katerih delam, pišem, zapisujem, si izmišljam, načrtujem, premetavam številke. Bojim se, če se bom upočasnil, bodo moje misli naslednjič, ko jih bom spravil na papir, že zastarele in postane. Ko bom naredil naslednji korak, bo ta že zaostajal. Za kom, za čim, ne vem. Vem samo to, da moram, moram, moram. V meni vrvi. Ni tišine.

    Po končanem delu, ki se pogosto raztegne v večerne ure, zelo pogosto podležem zabavi filmov ali knjig. Kot strasten gledalec in bralec se pogosto predajam tem užitkom pozno v noč. Toda to nikoli ni samotno dejanje. Ni enosmerna pot. Nikoli samo ne gledam in nikoli samo ne berem. Vedno so v ozadju misli, ki me špikajo, zbadajo, ščipajo, ženejo, silijo, da ne obtičim v prostem teku. Ena misel rodi drugo in kmalu se znajdem na posebnem doživljajskem vrtiljaku, ki me odpelje tako daleč, da se miselni mehanizem še dolgo ne ustavi. Grizem in meljem toliko časa, da me izmuči. Da dosežem neko mejo, na kateri je dovoljeno iti spat. Ko je opravljena norma, ko utišam nadležne glasove, ko zadovoljno preštejem vse opravljene stvari. Ko naposled le zmaga Viktor Mirni. Po vsem tem se konča dan. Toda kmalu – prekmalu – je spet jutro.

    Zavidam ljudem, ki živijo v trenutku. Ne zavidam pa jim, če imajo opravka z mano.

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

    prijavite se